<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Moj eDnevnik

Resnični prijatelji

»ČAČI VIŠTORJA VASO SPOMINO PU RAJ JOŽE, RANI ANA IN LENGARO, ČHAVO JOŽKO. SO TRIN DŽENE VEČ MULE«

(Resnična zgodba v spomin na gospoda Jožeta, gospo Ano in na njihovem sinu Jožku. Vsi trije so že pokojni).

 

Avtor: Rajko Šajnovič

 

RAJ JOŽE I RANI ANA

Gospod Jože in gospa Ana

 

Pred desetletja nazaj smo živeli Romi sredi polj in travnikov. Le nekaj metrov stran od današnjega Kulturnega centra LEONA ŠTRUKLJA. Ulica se je takrat imenovala Milke Šobar Nataša. Na tej lokaciji smo živeli okoli 18/20 let. To smo bili člani družine:

  1. BRAJDIČI: Moja mama Vera, oče Rudi in jaz Rajko,  
  2. BREZAR:  Moja sestra Antonija Brajdič/Brezar s svojo družino,
  3. ŠAJNOVIČ: Moja pokojna žena Zofka s svojo družino,
  4. ŠABIČ: Moja pokojna sestra Jožefa Brajdič/Brezar/Šabič s svojo družino.

 Na tej parceli sem zgradil novo zidano hišo o kateri sem v javnosti že poročal, da mi je leta 1978 Občina Novo mesto »PRZU ZAKONO ARADŽA« (Nezakonito porušila). Zidano hišo si je sam kot poklicni zidar postavil tudi moj že pokojni svak Nurija Šabič Milan. Tudi, to hišo je Občina Novo mesto nezakonito porušila. Sestra Antonija pa je imela s svojo družino »KAŠTUMNI BARAKA« (Leseno barako). Tudi šotore smo postavljali v tem našem romskem naselju. MENDE, PA NANE NITI PANI, NITI LJUČI, NITI SEKERETO, NITI KOPALNICA. Mi pa nismo imeli, ne vodo, ne luč, ne stranišče, ne kopalnico. LJUČI MEN HINE ZURU LAMPA LOTERNA, Luč smo imeli od Lampe Laterna, ZURO SVIČE I HULJAKARO LUČI. Od sveče in krompirjevo luč. PANI MENGE DELE SOSEDO RAJ JOŽE, GADŽE ZURU GAV I PHIRAVAME DU AJMORJA I KANTE ZURU BRITHAVO I ZURO ŠTACIJONO, KANDIJA. Vodo nam je dajal sosed Joše, Kmetje iz vasi in smo jo nosili v vedrih in kantah od pokopališča in železniške postaje,  KANDIJA. HINE MEN PA KAŠTUMNO TRAMNIŠKO SEKERETO. Imeli pa smo leseno poljsko stranišče. Skratka Romi smo 18/20 let živeli na tej parceli kot »DU VIŠTORJA« (V pravljici). Že civilizirano. Sosedi Civili so nas poimenovali v »MESTNO ROMA« (Mestni Cigani). Le nekaj metrov stran od našega romskega naselja smo imeli najboljše »SOSEDI I KOLEGI« (Sosede in prijatelje). To so bili družina BALAŽKOVIH:

  1. Upokojeni policist invalid, gospodar, mož in oče, JOŽE BALAŽEK,
  2. Žena, gospodinja, poklicna kuharica in mama, ANA BALAŽEK,
  3. Sin, JOŽE BALAŽEK JOŽKO,
  4. Hčerka, DUŠKA BALAŽEK,
  5. Slepi stric IVAN ŠTRUKELJ v skrbništvu Balažkovih.

 Obrazložitev:

 Na tej parceli so v stari kmečki hiši najprej živeli Kmetje oz. družina ŠTRUKELJ, že navedeni in pokojni stric Ivan in njegov, pokojni oče…Po smrti očeta je ostal sam oz. slepi in samski sin Ivan. V tistem času so družina Jože in Ana Balažek s svojo družino živeli v neko dolgo leseno barako za več stanovalcev. Ta baraka je stala nekaj metrov stran za Šmihelskem pokopališču. Ulica se je menda že takrat imenovala NAD MLINI?  Po pravni sodni poti so takrat s skupnim dogovorom med družino BALAŽEK in družino ŠTRUKELJ so podpisali neki pravni dokument, da Balažkovi odkupijo parcelo, ki je bila last družine Štrukelj. Ta skupni pravni dokument pa so nato podpisali pod pogojem, da bodo Balažkovi do smrti vzeli oz. skrbeli in varovali že navedenega slepega strica Ivana Štruklja. Tako se je družina Balažek, preselila in naselila na že navedeno parcelo. In na to parcelo poleg že navedene stare hiše družine Štrukelj, so si gospod Jože in gospa Ana Balažek s svojo družino zgradili NEVO KHER. Novo hišo. Toliko v kratkem uvodu, ki mi ga je kasneje povedal gospod Jože Balažek. Natančnega datuma oz. leta se ne spominjam?

Sledi nadaljevanje:

Sosede Balažkove, smo vsi Romi in naši otroci klicali »RAJ I RANI« kar pomeni po našem romskem običaju visoko spoštovanje do sočloveka s nagovorom, (Gospod in gospa). To je moj nostalgični spomin na naše bivše sosede. Medsebojno razumevanje in spoštovanje, prijaznosti in prijateljstva med nami Romih, naših otrok in civilnih sosedov ter njihovih otrok. Nikoli nisem poznal takšne resnične civilne prijatelje ne v preteklosti in ne v sedanjosti. Drag spomin mi je ostal od g. Jožeta in ga. Ano ker sem se veliko koristnega naučil od njih. Posebno se spominjam g. Jožeta, ki je šepal in si pri hoji pomagal s palico. Imel je hude bolečine v križu v nogah in je moral iti na operacijo kolka. To je bil »ČAČO MANUŠ« (Pravi človek). Odlični mož svoje žene, oče svojih otrok, gospodar. Bil je deloven, vedno nasmejan, vesele narave, šaljiv. Rad je pomagal vsakomur od nas Romov po svojih močeh. Dejansko smo pomagali drug drugemu pri raznih lažjih in najtežjih domačih opravil. Pri vsakem domačem opravilu in delu nam, Romom je bil »BARO ŠEFO I UČITELJNO« (Velik vodja in učitelj). Tudi soseda Ana je bila vedno in povsod prisotna, ko smo mi Romi pomagali njim in obratno.       

RAJ, JOŽE

Gospod, Jože

Sosed Jože me ni nikoli razočaral. Spoštoval sem ga in imel rad kot najboljšega soseda in prijatelja. Nikoli ne bom pozabil na njegovo, dobroto. To je bil: LAČHO RAJ. Dober gospod. MANUŠNO RAJ. Čustveni gospod. ČAČO MANUŠ. Pravi človek. MENGARO SOSEDO. Naš sosed. MENGARO KOLEGA. Naš prijatelj. RAJ JOŽE. Gospod Jože. RAJ BALAŽKO. Gospod Balažek. Po končanem delu domačih opravil sva sedela ob ŠTERNJA. Vodnjaku. Gospa Ana nam je pripravila domačo kmečko malico in pila sva domače vino. Ko sva se do sitega najedla in napila sva zapela Slovensko znano narodno pesem PRIŠEL JE MESEC MAJ pa LISTJE JE POPALO PO TRAVNIKU. In večkrat je kakšna solza radosti pritekla iz najinih očeh. Zaigral sem tudi na harmoniko kot moj oče. Ko je Jože potreboval mojo pomoč pri domačih opravilih me je znal že po cigansko poklicati kot sem ga, naučil: O, RAJA SO KERE?, Hej, človek kaj delaš?, O, RAJKO AV KORDE. Hej, Rajko pridi sem. O, RAJA AV KORDE. Hej, človek pridi sem. DŽAM KERI BUTI. Greva delati. SO KAVA RAJA?, Kaj je to človek?, AV, SIK DŽAM PU BUTI. Pridi, hitro greva delati. In sva začela opravljati različna domača opravila in dela. Tako naši Romski otroci kot njegovi, so bili nešteto krat med nami z nami. Ko so nam pri svoji otroški igrici tudi malo ponagajali se je znal Jože pošaliti in je veselo ter nasmejano prijazno zakričal: NAŠ PROČ. Beži stran. DŽA KHERE. Pojdi domov. SIK, SIK. Hitro, hitro. Otroci so nam želeli pomagati in zaradi njihove, varnosti sva v šali govorila naj se gredo igrati svoje igrice malo stran od naju, kjer ni bilo nevarnosti naprimer, da se bebi poškodovali od udarca kakšnega letečega kamenčka, ko sva razbijala s macolo kamenje ali, da nebi priletel v glavo kakšno poleno, ko sva sekala drva ali, da nebi kdo padel v odprto jamo, ko sva praznila tekočino ročno iz greznice…in kaj vse sem pomagal sosedom Balažkovim:

PU BERŠ

V poletju

Ročno smo izpraznili greznico GNOJICA. Gnojnice.  Na en ali dva metra debelejšo ŠELO, špage, smo prevezali AJMORI. Vedro in s tem smo zajemali polno tekočine iz greznice. Prelivali smo jo v večjo posodo, ter nosili in zlivali na bližnjo NJIVA. Njivo. Njivo smo: ŠTIHINAME. Štihali. THULE PHUVJA, debele kepe DRUBINAME. Drobili. GRABLJENCA, s grabljami, RAVNINAME PHUV. Poravnali zemljo. MUTIKAHA, s motiko, KUPINAME JAME. Kopali jarke. V jarke smo dajali, GNOJO. Gnoj. ONDA SADINAME HUJA. Nato smo sadili krompir. Odstranjevali smo ČAR. Plevel. Ko je krompir zrasel smo okoli zopet KUPINAME. Kopali. In  PROČ LAME ČAR. Odstranjevali plevel. Ko je bil krompir zrel smo ga odkopavali, ter ZLUŽINAME DU KAŠTUMNE KIŠTE, Zlagali  v lesene gajbe, ki smo jih nato PHIRAVAME DU KEVDRO. Nosili v klet. DESET METRI KAŠA. Deset  metrov drva je Kmet Franci, ŽAGINELE PU SEKULARI. Žagal na Sekularno žago. Kratka odžagana polena smo nato, TOVEREHA PHARAVAME PU JEKAŠ. S  sekiro smo sekali na pol. Nato smo polena zlagali v lesene gajbe in PHIRAVAME DU KAŠTUMNI ŠUPA, Nosili  v leseno drvarnico, ter ZLOŽINAME PU KUPO. Zlagali na kupe. KOSAHA. S  koso. Sem  KOSINAVE ČAR. Kosil  travo. S lesenimi grabljami, sem GRABINAVE ŠUKI ČAR pograbil suho travo. ŠUKI ČAR, ČHIVAVE STULO STRIHA VASO KHAJNA I ŠOŠE. Suho  travo, sem dal na podstrešje za kokoši in zajce. DA SOVENE PU ŠUKO I DU ČISTO MISTO. Da  so ležali na suhem in v čistem prostoru. 

DRAKHANE TRTE

Grozdna brajda

Z leseno brajdo, ki so jo imeli pred hišo sva,  jaz in Jože: 

TRGONAME DRAKHA. Sva, trgala grozdje. Grozdje sva, dajala v VASTANI PREŠA. ročno prešo. VASTEHA VRTONAME I TISKOVINAME.  Ročno  sva, obračala in stiskala. In nato je MOŠTO PRASTELE AVRI DU AJMORI. Mošt  pritekalo ven v vedro. ZURO AJMORI PHERAME ŠALAHA MOŠTO DU FLAŠE. Iz  vedra sva, s skodelico napolnila  steklenice. In dobila sva, OD PET DŽI DESET LITRI KHERANI PARNI MOL. Od  pet do deset litrov domačega vina. RES HINE MOL HARI KISALO. Res  je bilo vino malo kislo. Jaz pa sem že pil GUDLO MOŠTO. Sladki  mošt. Bilo mi je resnično GUDLO I LAČHO. Sladko in dobro. 

ČISTO OKOLICA

Čista okolica

OKALO GULO KHER,  DRAKHANI BRAJDA, LETRIKANO MISTO, SASTRUMNI OGRAJA, GULO DROM, KHAJNANI I ŠOŠANI ŠUPA, KAŠTIKANI ŠUPA, PU NJIVA I PU VRTLO: Okoli hiše, grozdne brajde, garaže, železne ograje, poleg peš pota, Kokošje in Zajčje šupe, drvarnice, na njivo in na vrtičku: KOSINAVE ČAR SRPOHA I

KOSAHA A VASTEHA PA ČUPINAVE ČAR. Kosil sem travo s srpom in kosom ter ročno sem odstranjeval travo. GRABLJENCA, GRABINAVE ŠUKE LISTI, KA PERUDENE PU PHUV ZURU HRASTI;  RIHO, ČRIŠNJE, PHABAJA, ČIMBURE, ŠLJIVE I MURVE. S Grabljami sem pograbil suhe listje, ki je padalo na tla od drevja; Oreha, Češenj, Jabolk, Cimbure, Slive in Murve. ŠUKE VIJE, LISTI, ČAR, PAPIRJA I KRPE, THARAME PU JAK. Suhe veje, listje, travo, papir in cunje, smo sežigali na ognju. ONDA JOŠ SA OKOLICA ŠUKAR POMITINAVE I SA SMETO ČHIVIDAVE DU KANTA VASO SMETO. Nato sem še celotno okolje še lepo pometal in vse smeti odvrgel v kanto za smeti. GULO KHER AVRI, PU NJIVA I VRTLAČI, SADINAME SAKON SORTE ROŽE. Pred hišo na dvorišču, na njivo in vrtičku, Smo sadili različne rože. ZU MENGERE, SOSEDI BALAŽKOVO, PA DU KHER NANE NITI POCIDIMBE PANI, NITI KOPALNICA, SAMO SEKERETO. Pri naših sosedih Balažkovih, pa v hiši niso imeli napeljavo vodovoda, ne kopalnico, edino stranišče. JOŠ JEK KAŠTUMNO SEKERETO LENDE, HINE AVRI ZRAVAN KHER VASO KORORO STRICO IVANO, KA ŽIVINELE DU PHRO PHURANO KHER. Še eno stranišče so imeli zunaj poleg hiše za slepega strica Ivana, ki je živel v svojo staro hišo.

PU NJIVA

Na njivi

ŠOŠENDAR I KHAJNENDAR ČISTINAVE GNOJO, KA LE ZRAVAN PU POSEBI MISTO ČHIVAVE PU KUPO. Od zajcev in kokoši sem čistil gnoj, ki sem ga zraven na posebno mesto metal na kup. GNOJO PHIRAVAME I ČHORAME PU CELO NJIVA. Gnoj smo nosili in raztresali po celi njivi. CELO NJIVA ŠTIHINAME PU VA, LOPATAHA ŠTIHARICA. Celo njivo smo štihali ročno, z lopato štiharico. MUTIKENCA DRUBINAME THULE KEPE. Z motikami smo drobili debele kepe.  GRABLJENCA PHUV RAMNINAME I KERAME GREDE I JAMICE VASO SADINI. Z grabljami smo zemljo poravnali in delali grede in jamice  za sajenje. OKALO GULO NJIVA KERDŽAMO ŠUKAR KAŠTUMNI OGRAJA. Okoli njive smo naredili lepo leseno ograjo. ONDA PU NJIVA I GREDE PUČMINAME SADINI; Nato smo na njivo in grede začeli saditi;  KARALE, HUJA, VISAKO I NISKO GRHLI, ŠERANE  ŠAHA, KORABA, KORENI,

RIPA, ČEBULA, ČESNO, PETERŠLJINO, PAREDAJZI, KUMARE, REDKA, LOLI PISA, PAPRIKE, BOBO, GRAHO, BUČE (TIKNE, DUGAČKO I ŠUŽE OKRUGLO VASO OKRASO), PA SAKON SORTE ROŽE I ROŽICE, KARFIJOLA, SALATA, RADIČI, THULE JAGODE, MATAVIVCO… Koruzo, krompir, visoki in nizki fižol, glavnate zelje, kolerabo, korenje, repo, čebulo, česen, pertešil, paradižnik, kumare, redkev, rdečo peso, paprike, bob, grah, buče (majhne, dolge i lepe okroglaste za okras), pa vse vrste rože in rožice, karfijolo, solato, radič, debele jagode, motovilec… ONDA JOŠ KUPINAME I KERAME VASO PHIRI DROM DŽI MENGARO ROMANO GAV. Nato smo kopali in delali pešpot vse do našega romskega naselja. MENI PA ČISTINAVE I KERAVE PODOBNO SAR GODI ZU RAJ JOŽE, I KHERE DU MENGARO GAV I OKALO MENGARO ROMANO GAV. Jaz pa sem čistil in delal podobno kot pri gospodu Jožetu, tudi doma in naše romsko okolje.

PU ZIMA

Pozimi

Sem večinoma sosedom Balažkovim, PHIRAVAVE ČHINGERDE KAŠTA ZURU ŠUPA DU KHER ZRAVAN ŠPORHAJTO. Nosil nasekana drva iz drvarnice v hišo poleg štedilnika. ČHIVIDAVE JIV GULO KHER, TRAMNIKOSKARO SEKERETO, KAŠTIKANI ŠUPA, KHAJNANI I ŠOŠANI ŠUPA, LETRIKANO MISTO, ZURO DROM OD SOSEDI BALAŽKOVO, DŽI MENGARO ROMANO GAV. Odmetaval sem sneg okoli hiše, poljskega stranišča, lesene drvarnice, kokošjo in zajčjo šupo, garaže, po pešpoti od sosede Balažkove, do našega romskega naselja. Vedno se je našlo kakšno domače opravilo. PHIRAVAVE PANI ZURU ŠTERNJA VASO KARAVI I THOVI. Nosil sem vodo od vodnjaka za kuhanje in pranje. THOVAVE LETRIKA. Pral sem avto. TIJANAVE PRAHO ZURU TEPIHI. Potresel sem prah od tepihe. POKHOSAVE I ČISTINAVE DU SOBA, DU KUHINJA, PU VEŽA, GARAŽA I PU SA MISTI, KA HINE TRIBA. Pospravljal sem in čistil  v sobi, kuhinji, na hodniku, v garaži in povsod kjer je bilo potrebno. ČISTINAME SA PU VA. Čistili smo vse ročno.

ŠKODA

Škoda

Gospod Jože Balažek si je kupil novi avtomobil znamke ŠKODA. Ta avto pa je Jože, dal naročiti za invalidne namene. To pomeni na ročni pogon ker je bil sam invalid. Lahko je šofiral le ročno predelan avto kjer z nogami ni mogel »TISKOVINI PU GASO  I PU BREMZA« (Pritiskati na gas in na bremzo) oz. vse, to je imel »PU VALANO« (Na volan). Vsi smo se veselili, da bo imel nov avto. In avto je že imel doma. Sedaj je bilo potrebno imeti oz. opravljati še »ISPITO« (Izpit), da bo imel vozniško dovoljenje. In Jože se je že pridno učil iz knjige »TESTI, PROMETNO ZNAKI, PRVO POMOČ«…(Teste, prometne znake, prvo pomoč)…gledal sem ga kako se je pridno učil. Najprej je seveda opravljal vsa domača opravila »ČISTINELE, POKHOSELE, POSKEDELE, POMITINELE, KARAVELE, THOVELE«…(Čistil, pobrisal, pospravljal, pomival, kuhal, pral)…vmes pa je sedel v kuhinjo ali zunaj na dvorišču poleg vodnjaka kjer so imeli tudi mizo in stole in se učil, pa zopet delal in vmes se učil in…pri tem pa sem mu, pomagal tudi jaz.  In končno je prišel dan, ko je šel na izpit oz. na teste. Ko je moj prijatelj Jože, prišel domov me je poklical k sebi in mi žalostno povedal, da je »PELO PU ISPITO« (Padel na izpit) oz. ga ni naredil. Sedela sva ob vodnjaku in ko se je od žalosti jokal kot otrok je bilo tudi meni hudo in sem ravno tako od žalosti jokal. In od žalosti sva oba žalovala, jokala in se ga napila. Ko je šel v drugič na teste pa je uspešno naredil izpit. Zopet me je poklical k sebi, ter mi nasmejano in veselo in ponosno povedal, da je naredil izpit. Tokrat sva zopet pila »MOL« (Vino) in zopet sva se jokala. Tokrat pa od veselja, sreče in radosti. Praznovala sva do poznih večernih urah. »PIJAME, HAME, DŽILAVAME I VRISKONAME« (Sva pila, jedla, zapela in vriskala). Vsi smo se veselili in praznovali skupaj. Mi Romi in družina Balažek. 

ISPITO VASO PREDDELAVCO

Izpit za Preddelavca

Takrat sem nazadnje »KERAVE BUTI DU FABRIKA ELA« (Sem bil zaposlen v tovarni ELA) v Novem mestu kjer je bila nekoč TOVARNA IGRAČ. To podjetje se je kasneje združilo in preimenovalo v ISKRA. Takšno delovno mesto sem si vedno želel. In hvala Bogu, da se mi je v desetletjih končno izpolnila moja želja. Moram priznat, da mi je od vseh bivših delovnih mest kjer sem bil zaposlen v različna privatna ali državna podjetjala za določen ali nedoločen čas…mi je bilo »NARŠUKAREDE, NARHEDE I NARLAGAŠNEDE DU KAJA TOVARNA ELA« (Najlepše, najboljše, najlažje v tej tovarni ELA). Najprej so me vzeli v šestmesečno poizkusno delo, po tem roku pa zastalno. Moram pa se malo sam pohvaliti zato ker sem od navadnega delavca napredoval do strojnega delavca za zalivanje vložke na vrvice vseh vrst vtikačev. Nato pa sem napredoval v PREDDELAVCA. Na tem delovnem mestu smo poleg že navedenega stroja imeli še druga različna delovna mesta: Priprava vrvice. Je bilo potrebno pranje vložkov v bencin, sledi brušenje, smukanje, lotanje, popravilo, obrezovanje, štetje, kontrola…in vse, to je bilo moje delo. Imel sem 4/5 delavke, ki so pridno opravljale vsaka na svojem področju dela. Delo je potekalo v dveh izmenah. Ker sem v celoti poznal dela tudi na ŠKARJE za obrezovanje vseh vrst drobnih in debelih ter različnih barv žice ali kable ali vrvice, kontrola, previjanje…in ker sem tudi sam že delal tudi na tem delovnem mestu sem včasih tudi v nočne izmene nadomeščal civilnega Preddelavca. Takrat so civili imeli še hujše predsodke do Ciganov oz. Romov. Pri svojem delu sem bil natančen še bolj kot mnogi civilni sodelavci, preddelavci, »MAJSTORI« (Izmenovodja) in celo glavnega šefa. Nešteto krat sem videl in našel njihovo nevednost oz. napake in jim prijazno svetoval, povedal, opozoril, popravil…vedno sem bil dobre volje, prijazen, nasmejan, vesel, srečen in ponosen. Pri svojem delu sem celo popeval in zvižgal moje romske pesmi. V nočnih izmenah pa sem s sabo prinesel celo »GRAMOFONO PU PLOŠČE« (gramofon s ploščami), zraven domačih viž sem »DŽILAVAVE« (Pel) tako, da sem razveselil še mnoge civilne sodelavce…gledal sem civilne sodelavce kako so me skrivaj opazovali oz. gledali, se čudili in bili po domače rečeno nekateri izmed njih tudi »FAFŠNO« (Fafši oz. nevoščljivi). Lepe spomine imam na posamezne, prijazne in dobre moje delavke po imenu ga. Magda, ga. Ančka, ga. Lojzka…pa na Janeza, ki je previjal žice, na preddelavce na škarje Vinkota in Lojzeta, pa na šefa izmene g. Franc pa šef proizvodnje g. Berto…Nekega dne pa smo dobili vsi preddelavci in tudi »DUJ MAJSTORJA« (Dva majstorja), pismena vabila na posebni izpitni tečaj iz VARSTVA PRI DELU. Priložena so bila tudi številna vprašanja, ki smo se jih morali naučiti. Časa za učenje smo imeli, če se ne motim, 10 ali 14 dni. Koliko vprašanj je bilo skupno, tega ne vem. Vem pa, da jih je bilo kar precej in da so bila za mene kot Roma težka in mnoga med njima tudi  nerazumljiva?  Pisalo je, če padeš na tem izpito ne boš več opravljal svojo funkcijo in da sledi premestitev na druga delovna mesta…ko sem prišel domov s šihta, sem takoj šel k prijatelju Jožetu ter mu pokazal vprašanja. Kot Civil, šolan, izobražen, bivši policist…«VASO RAJ JOŽE NANE PHARE PHUČIBE« (Za gospoda Jožeta niso bila težka vprašanja), takoj, ko je bral vprašanje je že »DŽANELE PU GODI MOTHAVI« (Je znal na pamet povedati) oz. odgovoriti. Prosil sem ga, če me bo učil?  Le nasmejal se je in rekel »E, HOČO« (Ja, bom). In gospod Jože me je vsakič, ko je imel čas učil. In sem se naučil. Zahvaljujoč svojemu prijatelju sem že sedel pred izpitno komisijo in sramežljivo odgovarjal na vprašanja. Eden po eden smo bili klicani. Ko smo tako bili že vsi vprašani smo morali čakati še na končne rezultate. Noge so se mi tresle, bil sem nestrpen, bilo me je tudi sram in strah. Hodil sem ter tja, kadil in trepetal. Mislil sem si kaj bo, če bom padel? Civili se mi bodo posmehovali…kot iz daljave sem zaslišal svoje ime in priimek in v roke mi je predsednik komisije dal izkaznico in mi čestital. Mislil sem si le zakaj mi je čestital? Šel sem za bližnji vogal, s tresenjem roke sem končno imel še toliko moči, da sem gledal v izkaznico in nenadoma sem zaslišal jokajoči glas ene gospe preddelavke, ko je rekla: »NA. JERE? ROM KERDŽA IZPITO MENI, PA NA« (Ne. Zakaj? Cigan je naredil izpit jaz, pa ne). Šele tedaj sem »KEDAVE, DA KERDŽO IZPITO«. (Bral, da sem naredil izpit). Nekaj preddelavcev, preddelavke in eden šef izmene pa niso imeli takšne sreče ker niso naredili tečaj varstva pri delu oz. so padli. »GADŽE, KA HINEJO ŠOLINDE I SIKADE«, (Civili, ki so bili šolani in izobraženi), »NA KERDE IZPITO« (Niso naredili izpit) oz. so padli. Še enkrat in še enkrat in…sem bral, da sem uspešno položil teste iz varstva pri delu in da sem bil še naprej uradni preddelavec.  »VESALO, BAJTALO I PONOSNO MANGE, PRASTENE SUZE ZURO JAČHA« (Vesel, srečen in ponosen so mi, pritekle solze iz oči). Izkaznico sem držal »PU VODŽI« (Na srcu) kot »NARHEDE, NARBAREDE, NARBERVALEDE DRAGO CENIMBE PRIZNANJI I NAGRADA« (Najbolj, največje, najbogatejše in dragoceno priznanje in nagrada). Najprej so mi čestitali preddelavci, preddelavke, oba šefa izmene kar na hodniku, ko smo odhajali vsak na svoje delovno mesto. Na moje delovno mesto so mi čestitali moje delavke, pa glavni šef proizvodnje in nekaj mojih resničnih civilnih prijateljev. Jaz pa sem v sebi govoril v materinem jeziku »HVALA, TUKE RAJ JOŽE, HVALA I TUKE DEVLORO, DA KERDŽO IZPITO« (Hvala, ti gospod Jože in hvala tebi Bog, da sem naredil izpit).  Ko sem prišel domov me je moj najboljši sosed in prijatelj Jože že čakal na običajno mesto pri vodnjaku in zakričal: »O, RAJA. KERDŽAŠ IZPITO?« (Hej, človek. Si naredil izpit?) in jaz sem nasmejano in veselo odgovoril: »E, KERDŽO« (Ja, sem naredil).  Ko sem prišel domov pa mi ni nihče čestital. Ker pač pri nas Romih ni bil takšen običaj kot pri Civilih. Tudi, če bi jim obrazložil tega nebi razumeli. Mamica Vera je bila nepismena. Le sestra Antonija je končala dva razreda Osnovne šole. Skratka vsi ostali sorodniki pa so bili bodisi nepismeni ali pa na pol pismeni. Vse kar so torej razumeli so bile naslednje besede: »RAJKO, KERDŽA IZPITO« (Rajko, je naredil izpit). Ko mi je mama dala jesti sem po jedi šel k prijatelju Jožetu kjer sva veselo in srečno praznovala ker sem naredil izpit. Le da sem tokrat jaz častil za pijačo. Od radosti sva tudi tokrat imela oba »SUZE DU JAČHA« (Solze v očeh).  Umrl si gospod Jože. A zavedno boš ostal v mojem najlepšem spominu. Od hvaležnosti lahko rečem le še nekaj: »HVALA, TUKE RAJ JOŽE I NEK TUKE OVI LAGAŠNO PHUVORI« (Hvala, ti gospod Jože in naj, ti bo lahka zemljica), »PUŠNIN PE DU MIRO I SLAVA TUKE, MRO, NARHEDE BIVŠO SOSEDO I KOLEGA RAJ, JOŽE« (Počivaj v miru in Slava, ti moj, najboljši bivši sosed in prijatelj gospod, Jože).

 RANI, ANA

Gospa, Ana

Gospa Ana Balažek mi je ostala tudi v mojem lepem spominu. Bila je prijazna, pridna in dobrega srca. Rada je pomagala, svetovala, učila, dajala je vsem pomembne in koristne nasvete. Bila je resnična in pridna gospodinja, svoje družine, žena svojega moža in mati svojih otrok. Bila je zelo delovna. Vedno je postorila oz. čistila, pospravljala, prala v pralni stroj, kuhala…bila je bolj stroga ženska. Včasih smo bili malo jezni drug na drugega, se tudi malo kregali a je šlo le za kakšen milejši medsebojni nesporazum, prepirček, malo trmasti a že je bilo za kakšno urico, dve ali že drugi dan pozabljeno. Ne. To ni bil tisti resnični hudobni prepir ali sovraštvo. Medsebojno smo se dejansko mi Romi in naši najboljši sosedi gospod Jože in gospa Ana razumeli, spoštovali, drug drugemu pomagali in vedno smo našli skupni prijateljski jezik in dialog. Gospa Ana je bila lepa, čista, natančna, gospodovalna in pravična. Ko smo jim Romi pomagali pri raznih domačih opravil je bila vedno prisotna, če ni bila v službo. Bila je »ČAČO ŠEFO« (Pravi šef) oz. vodja. Ona ni samo komandovala. Nasprotno. Sama  je poprijela za vsako delo in celo moška opravila. Čudil sem se jaz in čudili smo se Romi, da lahko ena ženska toliko stvari zna in zmore, da ima toliko delovne sposobnosti v sebi. Znala je postoriti, učiti, delati, svetovati, predlagati…da se marsikateri moški kaj podobnega nebi izmislili oz. niso znali. Pomagala nam je pri vsakem delu, ko ji nebi bilo potrebno. Tudi fizična in zahtevna dela se ni bala temveč je sodelovala, pomagala, delala. Vedno je bila tam kjer se je karkoli delalo od najmanjšega oz. lažjega opravila kot je pometanje smeti pa do najtežjega dela kot je bilo primer; »KOPINI PHUV, PHAGERI BARUJA, BETORONINI PLOŠČA«…(Kopanje zemlje, razbijanje kamenje, betoniranje plošče)…mi Romi smo se med seboj pogovarjali in občudovali gospo Ano. Rekli smo: »HUDIČAVO HILI, SA DŽANI, HILI SAR GODI MURŠ« (Je od hudiča, vse zna, je kot moški). Najlepše spomine na gospo Ano imam po njeni dobroti in kuharskih sposobnosti. Kako sem jo opazoval, občudoval po njeni vsevednosti, po jedi, ki jih je znala strokovno pripraviti kot poklicna kuharica. Ko je kuhala doma je dišalo daleč naokoli. Prav za prav pa sem jo poznal še kot otrok, ko sva z mamo Vero prosjačila tudi »DU MENZA« (V Menzi), v Šmihelskem Internatu kjer so imeli še kuhinjo v Šmihelu, sedaj se imenuje, (Smrečnikova ulica 60). In v tej bivši menzi in kuhinji je bila kot kuharica med ostalimi zaposlena tudi gospa Ana, vse do zaslužene upokojitve. Spominjam se, da so prijazne kuharice vedno kaj dali mami od prehrane do jedi. Tudi gospa Ana. Več o tem sem pisal v svojo knjigo Biti Rom, romski otrok. In tako dobro in dišečo kuhano hrano nam je pri delu postregla gospa Ana ob malici, kosilu ali večerji. Tudi naši otroci so dobili vsak svoj delček pa naj je to bila topla kuhana hrana ali pa suha domača malica. Vedno smo se vsi do sitega najedli, napili in še za domov nam je gospa Ana, dajala preostalo hrano. Tudi »LOVE THERAME VASO BUTI« (Denar smo dobivali za delo). Gospa Ana, nas Rome ni nikoli razočarala. Kako »GUDLE I LAČHE« (Sladke in dobre), so bile; pečene domače piškote, palačinke in razne druge dobrote, ki jih je znala pripraviti tako čudovito dišave, sladkarije in druge dobrote le »ČAČI RANI ANA« (Prava gospa Ana). Tudi Ona je umrla. A zavedno bo ostala v mojem dragem spominu. Od hvaležnosti lahko rečem le še nekaj! »HVALA I TUKE RANI ANA. NEK TUKE OVI LAGAŠNO PHUVORI. PUŠNIN PE DU MIRO I SLAVA TUKE« (Hvala, tudi tebi gospa Ana. Naj, ti bo lahka zemlja. Počivaj v miru in Slava, ti).       

MENGARO,  JOŽKO

Naš,  Jožko

Njihov, sin Jože Balažek nas Rome ravno tako ni nikoli razočaral. Poznal sem ga od njegovih otroških let saj je odrasel in preživel med nami Romi. In tega se Jožko ni nikoli sramoval v javnosti. Nasprotno. Rad je pripovedoval, da smo njegovi sosedi in prijatelji. Poznal sem ga kot lepega in pridnega civilnega otroka. Ne spominjam se, da bi kdaj imel predsodke, da bi se tako kot mnogi drugi civilni otroci posmehoval, nas žalil, ponižal ali po domače rečeno, da bi se delal »ROMENDAR NORCI« (Norčeval od Romov). Gledal sem ga kako se je igral s našimi romskimi otroci veselo, nasmejano in srečno. Videl sem ga kot bivšega vojaka, ko je prišel na dopust v »SESIKANE, SOLDAŠKO GADA GULU POSRIDA PA LE HINE PARNO REMANO I PIŠTOLA« (Policijsko, vojaško uniformo  s belim pasom in s pištolo). Poznal sem ga kot aktivnega športnika in kot »SODNIKO VASO KHELI NOGOMET« (Nogometnega sodnika). Bil je aktiven na raznem kulturnem in političnem področju. Poznal sem ga kot »LAČHO I PRIDNO GADŽIKANO RAKHLO« (Dobrega in pridnega kmečkega fanta). »KERELE BUTI« (Bil je zaposlen), »HINE ZARALE PRINDŽARDO DU GADŽIKANI DRUŽBA« (Bil je zelo znan v kmečki oz. civilni družbi), »RADO POMOZINELE I MENGE ROMENGE« (Rad je pomagal tudi nam Romom), »HINE VESALO, RADO DŽILAVELE, HINE PRIJAZNO, LAČHO« (Bil je vesel, rad je zapel, bil prijazen, čustven), »DORESAME PE PU SA« (Srečevali smo se povsod); »DU BARTIJE, PU VESELICE, KA SO PRAZNOVINAME, PU ŠPORTNO MISTO, KA HINE DU MESTO MOLJAKARO PRAZNIKO, I JOŠ«…(V gostilne, na veselice, v mestu ob praznovanju dneva vinska Cvičkarija, in še)…tudi, če je bilo na stotine gostov je vedno »RADO AVELE ZU MENGARI MIZA, MENDE POZDRAVINELE, SKUPA PIJAME, DŽILAVAME I VESELINAME PE« (Rad prišel za našo mizo, nas pozdravil, skupaj smo pili, zapeli in se veselili) in »NINDAR LESTE, NANE LAČ DU MENGARI ROMANI DRUŽBA« (Nikoli se ni sramoval naše Ciganske družbe). »JOŽKO HINE MRO ČAČO KOLEGA« (Jožko je bil resnični moj prijatelj). »LESTE HINE VODŽI PU ČAČO MISTO« (Imel je srce na pravo mesto). Jožko, kot smo ga klicali Romi je bil znan tudi med vsemi novomeškimi Romi. »SA ROMANE ČHAVE, AVER PHURANEDE ROMA, MENGERE ROMANE DŽUVLJA I ČHAVORA LESTE, SPOŠTOVINAME I DIKERAME RADO« (Vsi Romski fantje, drugi starejši Romi, naše romske ženske in naši otroci smo ga, spoštovali in imeli radi). Kot z očetom Jožetom sva tudi midva večkrat »BEŠAME ZU ŠTERNJA, PIJAME, DŽILAVAME I VESELIMBAHA MENGE, PRASTELE SAVI SUZA ZURU JAČHA, KA PE SPOMNINAME PU NA POBISTERDE ŠUŽE CAJTI, KA MININDE« (Sedela poleg vodnjaka, pila, zapela in od veselja nam, je iz oči pritekla kakšna solza v spomin na nepozabne trenutke lepote iz preteklosti). »Jožko, je bil moj resnični prijatelj, »KA MANDE, NANE NINDAR DISAVO ČAČO KOLEGA NITI PRIJE, NITI KANA«, (Ki ga nisem imel nikoli takšnega resničnega prijatelja ne v preteklosti, ne sedaj),  »SAR HINE JOŽKO BALAŽKO« (Kot je bil Jožko Balažek). »DISAVE, KA BI OV TRO,  RES ČAČO KOLEGA PA PHARE THERE?« (Takšnega, ki bi bil resnično tvoj, pravi prijatelj pa je težko dobiti?)  »VESALO HINAVE, DA MANGE HINEHE KOLEGA JOŽKO« (Vesel sem bil, da si mi bil prijatelj Jožko).

Umrl si moj prijatelj Jožko a zavedno boš ostal v mojem najlepšem spominu. Od hvaležnosti, da sem bil lahko tvoj prijatelj, Jožko in za vse kar si dobrega storil za nas Rome, lahko rečem le še nekaj! Poleg Boga, boš tudi, ti ostal za vedno in javno na častno mesto v mojih zapisih, knjige in na spletni strani mojega Dnevnika v NADZORNI SOBI oz. zapisan v našo Romsko zgodovino. »HVALA, TUKE MRO KOLEGA  JOŽKO I NEK TUKE, OVI LAGAŠNO PHUVORI« (Hvala, ti moj prijatelj Jožko in naj, ti bo lahka zemlja). »SLAVA, TUKE JOŽKO« (Slava, ti Jožko).

RAKHLORJA, ZIBINAVE

Zibal sem deklico  

Ta deklica je bila sosedova hči Duška Balažek. »PHURANI HINE KOME JEK BERŠ« (Stara je bila komaj eno leto). Ker je bila gospa Ana oz. njena, mama zaposlena kot kuharica v Šmihelskem Internatu je hčerkico varoval njen, očka Jože. Kot invalid je potreboval pomoč za nego oz. varovanje hčerkice, ko je opravljal domača dela; pranjem oblačila, odeje…pa med kuhanjem, pospravljanjem…in  jaz sem »PAZINAVE RAKHLORJA« (Varoval deklico). Ležala je v »PHURANI, GADŽIKANI, KAŠTUMNI ZIBKA« (Staro, kmečko, leseno zibelko), kjer sem jo »ZIBINAVE I DŽILAVAVE LAKE ČHAVORANE DŽILAVORJA PU GADŽIKANE« (Zibal in ji pel otroške pesmice po kmečko). Medtem, ko sem deklico zibal in popeval uspavanko sem obenem gledal črnobeli  TV razpored. Takrat namreč še nihče od Romov nismo imeli televizijo. Deklico sem »DIKERAVE DU VASTA, LATE ZIBINAVE, DŽILAVAVE LAKE I LAHA PHIRAVE ODŽA I KORDE DU KHER I KA LAKE  DAVE  JOŠ ZURU FLAŠICA PU ČUŽLI PIJI THUDORO I RAKHLJORI ŠUKAR ZASOVELE« (Držal v naročju, jo zibal, ji pel, z njo hodil sem ter tja v hišo in ko sem ji dal piti mleko iz stekleničke z dudo je deklica lepo zaspala). Koliko krat sem takole pestoval deklico se ne spominjam. Takole je bilo »BUT I BUT PUTA« (Večkrat in večkrat). In gospod Jože mi je od hvaležnosti nešteto krat veselo ponudil: »JEK KOSO KALO MARO« (En kos črnega kruha), »PU MARO« (Na kruhu), »HARI ŠUKI GOJORI, ALI BELEVAS, ALI ČIRAL, ALI MARMOLADA, ALI MARGARINA, ALI PAŠTETA I KISALO KUMARE« (Malo suhe salame, ali špeha, ali sira, ali marmelado, ali margarino, ali pašteto in kisle kumare).  »AKO HINE VEČ KARADO ONDA SKUPA ZU MIZA BEŠAME I HAME TATO I LAČHO HABE« (Če je bilo že kuhano potem sva skupaj za mizo sedela in  jedla toplo in dobro hrano).  »VASO PIJI PA MANGE DELE« (Za piti pa mi je dal), »JEK KRIGLI MOL, ALI  JEK DECI RAKIJA, ALI ČAJ RUMOHA, ALI PARNI ALI KALI KAFA, ALI GUDLO SOKO« (Eno kriglo vina ali en deci šnopc, ali čaj z rumom, ali belo ali črno kavo, ali pa sladki sok). In oba, sva bila vesela in srečna. In ta deklica je bila Duška Balažek. Odrasla je med nami Romi in z mojima nečakoma Borisom, Milanom in nečakinjo Mileno Šabič-Tudija, ki sta bile kot dvojčici; vedno in povsod skupaj enkrat doma enkrat pri nas in tako je bilo od dneva v dan, od meseca do meseca od leta do leta…Dušika in Milena sta skupaj, »HANE I PIJENE, DŽILAVENE I KHELENE, VAVIK HINEJO GULO MENDE I ZU MENDE, KA KERAME BUTI, MENGE POMOZINENE, SKUPA PE ASENE, VESELINENE, KHELENE ČHAVORANO KHELIBE«…(Pile in jedle, pele in plesale, vedno sta bile okoli nas in pri nas, ko smo kaj delali, nam pomagale, skupaj sta se smejale, veselile, otroške igrice se igrale)…otroške igrice so bile nepozabne, vedno skupne, bodisi doma ali pri nas Romih ali bližnje okolice. Skupaj so hodili zudi v šolo. Eni in drugi otroci so skupaj rasli in odrasli. Ko je nečakinja Milena klicala staro mamo oz. mojo mamo, MAMA je tudi njena, najboljša prijateljica klicala mojo mamo Vero, MAMA. Vsi mi Romi smo govorili »MENGERI, DUŠIKA« (Naša, Dušika). Če je bila Milena žalostna ali jokajoča je bila tudi Dušika, ali Duška, ali Dušica, kot smo jo radi klicali mi Romi. Skratka Duška Balažek je bila kot naša lastna Romska hčerkica, deklica ali moja nečakinja Milena. »DUŠIKA, DIKERAVE DŽOKA RADO SARGODI LASTNO MRA MAMICA, DADE,  PHENJEN, PHENJAKAREN ČHAVEN, BORIS-BORO, MILAN-MIŠO I MILENA I AVREN PHENJAKEREN ČHAVOREN. (Duško, sem imel tako rad kot lastno mojo mamico, očeta, sestre, sestrine otroke, Borisa-Boro, Milana-Mišo in Mileno ter druge sestrine otroke.  O svojem otroštvu je kasneje, ko je že odrasla, napisala za naš društveni Romski časopis Bilten, tudi svoj življenjepis oz. zgodbo pod naslovom : »MRE ČHAVORANE BERŠA« (Moja otroška leta). Nikoli pa nisem pričakoval, da me bo ravno naša Duška, namesto pohvale in zahvale kasneje zelo, zelo razočarala na kulturnem in političnem področju…zakaj, kako in na kakšen način? Delna obrazložitev:

DUŠKA BALAŽEK PE BIKENDŽA

Duška Balažek se je podkupila

Sem že povedal, da sem kot prvi Romski predstavnik v Novem mestu oz. na Dolenjskem in kot prvi predsednik romskega društva v Novem mestu oz. v Sloveniji postal tudi član bivše Strokovne skupine za reševanje romske problematike v Novem mestu. Na tem sestanku so med drugimi predstavniki bili tudi predstavniki Zavoda za šolstvo Novo mesto. Poslušal sem Pedagoške delavke oz. učiteljice, ki so učile romske otroke, kako so poročale o težavah in problemih pri pouku s romskimi učenci; slabi učni uspehi, izostanki od pouka, nesodelovanje staršev šoloobveznih otrok, nerazumevanje slovenskega jezika romskih učencev, garjavi, hrastavi, razni izpuščaji, uši, gnide, nerazumevanje romskega jezika…skorajda jokajoče so poročale o nevzdržno delo oz. učenje romskih učencev in celo o odstopu, če se ne bo našla ustrezna rešitev… Najbolj znana mi je bila učiteljica Magda Jazbec, ki je o poročala o problemih, težavah in…in rešitev je našel Rom Rajko Šajnovič. Kako in na kakšen način? Kot preddelavec v že navedeni bivši tovarni ELA v Novem mestu so me zaradi revmatična obolenja in s polovičnim delovnim časom na štiri ure premestili v združeno bivšo tovarno ISKRA v Bršljinu pri Novem mestu in leta 1983 me je Zdravniška komisija ocenila, da sem nesposoben za delo ter me invalidsko upokojila kot Delovnega invalida III. Kategorije. Po tem, ko sem že bil v pokoju so se v tovarni ELA Novo mesto zaposlili dva Roma – oče že pokojni Marjan in njegov sin že pokojni Moran Brajdič. In tudi Duška Balažek, ki je bila na delovno mesto TAJNICA pri direktorju. Moji bivši sodelavci so jim pripovedovali o meni, da »HINE ROM RAJKO ŠAJNOVIČ PREDELAVCO« (Bil Rom Rajko Šajnovič preddelavec). In sedaj nadaljevanje kako sem rešil najtežji problem šolanja romskih učencev ter šolo oz. učiteljice oz. Zavod za šolstvo.  Predstavil sem bivšo sosedo in prijateljico Duško Balažek, ki je poznala vse naše romske navade in običaje, način življenja, miselnost, kulturo in zlasti Romski jezik…predlagal sem, da naj jo povabijo na ta sestanek kjer se bodo lahko vsi prisotni predstavniki sami prepričali v moja resnična dejstva oz. poročanja. Moj predlog je bil soglasno sprejet. In res že na naslednji sestanek so povabili Duško Balažek.

»KA PU KAVA SESTANKO POČMINDŽAMO MENI I DUŠKA VAKERI DU JAVNOSTI GULU SA GADŽIKANE PREDSTAVNIKI PU ROMANE« (Ko sva na tem sestanku začela jaz in Duška govoriti v javnosti pred civilne predstavnike po Cigansko), »GADŽE MENDE ŠUNENE, HIKENE I ŠELE KANA PE PAČANDE, DA ČAČE MOTHADŽO, PREDLAGINDŽO I REŠINDŽO NARPHAREDE PROBLEMO VASO ŠOLA, VASO ROMANE UČENCI, VASO UČITELJNICE, VASO STARŠI ČHAVORENGERE I VASO NOVOMEŠKO OBČINA« (Civili so nas poslušali, gledali in šele tedaj so se prepričali, da sem resnično poročal, predlagal in rešil najtežji problem za šolo, za romske učence, za učiteljice, za starše otrok in za novomeško občino). Ravno takrat je bila združena tovarna ELA in ISKRA tik pred stečajem in še malo pa bi Duška Balažek kot tajnica ostala »PU CESTA« (Na cesto). Kot bivši predsednik romskega društva sem predlagal mojim članom predsedstva, da na Zavodu za šolstvo zaposlijo Duško Balažek. Moj predlog je bil soglasno sprejet na zapisnik za Strokovno skupino za reševanje romske problematike in za Zavod za šolstvo Novo mesto kjer so jo tudi po moji pobudi oz. predlogu, dejansko zaposlili. In po romskem smo govorili, da »HILI DUŠKA, NEVI UČITELJNICA VASO SIKAVI MENGEREN ČHAVOREN DU ŠOLA« (Je Duška, postala nova učiteljica za učenje naših romskih otrok). Sprejeli smo jo tudi v članstvo našega romskega društva Novo mesto.  Zahvaljujoč moji velikosti sem »REŠINDŽO DUŠKA BALAŽEK, DA NIJE AŠČOV PU CESTA« (Rešil Duško Balažek, da ni ostala na cesto), da so jo dejansko zaposlili na Zavodu za šolstvo oz. VVO za delo »ROMENGERENCA ČHAVORENCA DU TIKNI ŠOLA I DU OSNOVNO ŠOLA DU BERŠLJINO« (Romskimi otroci v Mali šoli in v Osnovni šoli v Bršljinu). In potem je Duška Balažek zelo uspešna, znana, aktivna in priljubljena tako s strani Romov kot tudi s strani Zavoda za šolstvo in Občine Novo mesto. Med Romi, staršev šoloobveznih otrok in s strani vseh romskih učencev, ter v očeh javnosti…pri Romih in šoloobveznih otrok si je pridobila veliko zaupanje, spoštovanje, radost in ljubezni. Duška Balažek se je po nekaj letih tudi poročila  z Belokranjskim Romom, ima svojo lastno družino in še vedno obiskuje svojo najboljšo prijateljico od otroških let Mileno Tudija, ki ima ravno tako Belokranjskega Roma, imajo svojo družino in živijo v Romsko naselje Šmihel. Duška Balažek je še vedno zaposlena na že navedenem delovnem mestu v vrtcu PIKAPOLONICA v Žabjaku oz. Brezju. Lepo bi bilo, če se bi Duška Balažek Rajku Šajnoviču »ZAHVALILA IN SE OPRAVIČILADuška Balažek, kot sem že povedal me je zelo, zelo razočarala. Kako, kdaj in na kakšen način vem jaz in ve Duška. V svojih zapisih sem zapisal takole: »O, DEVLORO, POMEK LAKE LAKERE GRIHI JER NA DŽANELE SO KERI« (O, Bo, oprosti ji njene, grehe saj ni vedela kaj dela).

SLAVO in mirni počitek si s moje strani upravičeno prisluži tudi slepi in pokojni stric Ivan Štrukelj. Spomnil sem se, da je bilo njegovemu pokojnemu očetu ime Janez in pokojni materi pa Nežka Štrukelj. Stric Ivan je imel rad vse otroke in nikoli ni nikogar razočaral. Vsakega posameznika izmed nas Romov in otrok je poleg tega, da je bil slep je poznal že po glasu in klical po imenu. Naše in sosedove otroke je imel enako rad, se z njimi igral tako, da jih je z rokami gugal  in vsakemu je zapel pesmico RINGA, RINGA, RAJA…Zakopan je v Šmihelskem pokopališču. Na tem pokopališču je vedno, ko je bil še živ hodil s palico, čakal in prosil za dobre mimoidoče ljudi zlasti ob pogrebih, s svojo roko v kateri so mu ljudje položili kakšen dinar za dodatno preživetje. Kot revni se je rodil, preživel mnoga leta in kot reven je tudi umr.

Toliko o naših bivših sosedov in prijateljev družine Balažkovi. Pa še pesmica v njihov, spomin:

RAJ I RANI                             GOSPOD IN GOSPA

MRI DŽILAVORI,                                   Moja pesmica,

ČAČE MOTHAVI.                                    Resnico govori.

ŠUKAR MENGE HINE,                           Lepo nam je bilo,

NARHEDE SOSEDI I                               najboljši sosedi in

KOLEGI HINAME,                                  prijatelji smo bili,

JEK AVRESKE POMOZINAME,          drug drugemu pomagali,

RADO PE DIKERAME,                           se radi imeli,

MUZIKINAME I DŽILAVAME,            igrali smo in peli,

VRISKONAME I KHELAME,               vriskali in plesali,

ROMA I SOSEDI GADŽE.                     Cigani in sosedi Civili.



Cigani Brajdiči

Avtor: Rajko Šajnovič

 

ROMA BRAJDIČI

 

Moj osebni pogled na priimek Brajdič je tako lep kot pogled in spomin na mojih »NAJMILEDE« (Najmilejših) in že pokojnih »MAMA I DADE« (Mamo in očeta) »MAMA MUDŽO PU ROMANE I VERA PU GADŽIKANE« (Mama Mudžo po Romsko in Vera po kmečko), »DADE TARE PU ROMANE I RUDOLF PU GADŽIKANE« (Oče Tare po Romsko in Rudolf po Kmečko), »KA PE PISINENE BRAJDIČ« (S priimkom Brajdič). Brajdič sta se pisala tudi »MRI PHURANI MAMA I PHURANO DADE« (Moja stara mama in stari oče), »KA LENDE NA HIKJO I NA PRINDŽARAVE« (Ki jih nisem viden in nisem poznal).  To pomeni čudoviti nostalgični spomin na preteklost, ko smo Romi živeli še v gozdove, pod šotori. Ko smo se selili in potovali iz kraja v kraj, bodisi peš, s konji in vozovi ter osličkih, razbijali kamenje v kamnolomih, pod modrim nebom, soncem in zeleno naravo. To je bila resnična zgodovina in kultura ciganov oz. nas Romov s priimkom Brajdič. Bilo je resnično veselo in žalostno. Dobro in slabo. Revščina in bogastvo. To resnično zgodovino in kulturo ciganov Brajdič popisujem, prenašam in predstavljam skozi sebe, v mojih pesmi, zgodbah, pravljicah, knjige, s lastnoročnim zapisom cigana oz. Roma s priimkom Brajdič s lastnimi izkušnjami. .         

 

Nastanek priimka Brajdič

                                    

Romski priimki Brajdič obstajajo že stoletja. V Novomeški okolici že od leta 1812. V letih od 1826 do 1830 je Baronica Marija Thurn  dovolila ciganom, da se naselijo na njenem zemljišču. To je bila prva ciganska družina Brajdič na Ruperč vrhu pri Novem mestu. Znani priimki pri Dolenjskih Romov so bili še: Hudorovac, Hudorovič, Kosec, Jurkovič…naseljevanje Romov Brajdičev je bilo v belokranjski krajini, v Kočevski okolici, v Krški jami in v novomeški okolici…Največ romskih priimkov je bilo v preteklosti Brajdič.

 

 Priimek Brajdič je bilo s strani kmetov slišati ravno tako ponižujoče kot ime Cigan. Vedno in povsod so Cigani Brajdiči doživeli prisilne poskuse integracije. Ime Cigan in priimek Brajdič sta bila združena v eno osebo, ki sta pri kmetih vzpodbujala strah in trepet. Predsodki do te ciganske oz. romske manjšine so bili katastrofalni kar pomeni, da je šlo dejansko in zlasti na Dolenjskem za  Ciganski ali Romski moment;  Vedno in povsod je v življenju Ciganov s priimkom Brajdič in Hudorovac vladala s strani kmetov: »Predsodki, mržnja, sovraštvo, nerazumevanje, nespoštovanja, posmehovanje, žalitev, ponižanje, preganjanja,  zaničevanja, uničevanja«…na podlagi vsega tega in onega  je ostala posledica, da so se Romi zaradi nezaupanja v tako imenovano civilno družbo ali oblast upravičeno umikali stran, čuvali in ohranili svoje navade in način življenja, svojo kulturo in materin  jezik, ki obenem pomeni  NAŠA ROMSKA DOMOVINA. Vsi Cigani so bili obsojeni, da so: »Kradljivci, lenuhi, potepuhi, pretepači, ubijalci, črni umazanci, smrdljivi, ušljivi, garavi, hrastavi, raztrganci, neznani, tuji, kradljivci in prodajalci otrok, divjaki in celo za, ljudi-žrelce«

poznamo navadni glagol govorice, da je potrebno: Cigana Brajdiča narediti za Cigana, Brajdiča. Primer: Črn kot Cigan, vesel kot Cigan, smeje se belemu kruhu kot Cigan

In kot posledica vsega hudega in tudi iz različnih osebnih vzrokov je prihajalo do vedno večjega števila ciganov  Brajdič, da so si spreminjali priimke Brajdič in Hudorovac v različne nove priimke; »Kočevar, Kovačič, Potokar, Brezar, Pirc, Grm, Kosec, Tudija, Zupančič, Šabič, Zupanc,  Šajnovič«...le malo število Romov smo vse do danes ohranili svoj priimek Brajdič.

 

Zanimive prigode povezane s priimkom Brajdič

 

Žal je danes mnogo mlajše romske populacije, ki se »Samega sebe, svojega jaz in človeka v sebi sramujejo, posmehujejo, žalijo, ponižajo« Prekrivajo in ponižajo lastni svoj najlepši, najbolj pomembni in dragoceni »DAJAKARI ČHIP«  oz. Materin jezik. In črni ali čokoladno barvni Rom se sam POBARVA V BELO BARVO samo, da bo podoben BELEMU CIVILU.

Obžalujem takšno nevedno ali narobe mišljeno ravnanje in početje med brate in sestre Rome. In to ni bila in nikoli ne bo »ČAČO DROM« oz. Prava pot.

Spominjam se, da so mi mnogi delodajalci v državnem podjetju po moji prošnji ali telefonskem pogovoru obljubljali, da me bodo sprejeli v delovno razmerje in me poklicali na razgovor. A že tisti trenutek so me že »prečrtali, izbrisali, odrinili na stranski tir in skorajda jezno nagnali ven, ko sem povedal, da je moj priimek, Brajdič« od prijaznega delodajalca se je že spremenil v hudobnega delodajalca » »Cigani so lenuhi, Cigani samo kradejo, imajo umazane roke, mi moramo pa za njih delati, plačevati davke, samo otroke znajo delati«…so mi očitali. In če so nas po nekem čudežu Cigane s priimkom Brajdič delodajalci že sprejeli v delovno razmerje v državna ali privatna podjetja smo  bili poceni plačana delovna sila oz: »brez varstva pri delu, opravljali smo najbolj zahtevna umazana in fizična dela«. Tudi, če smo bili super delavci je bilo brez koristi in so nas še huje preganjali. Kljub temu smo za tri ali šest mesecev poskusne dobe dobivali delovne knjižice in ostali na cesto. Mnogi Romi pa so bili prisiljeni zaradi nevzdržnega težkega dela sami prenehali s delovnim mestom ter poizkusili srečo v druga različna delovna mesta a žal te sreče niso našli.  

 

In Hvala Bogu, sem le jaz med vsemi takratnimi romskimi prijatelji s priimkom Brajdič našel svojo srečo. In moja želja se je končno uresničila.  Neki  direktor v neki tovarni mi je mojo prošnjo pozitivno rešil. In sprejeli so me za  6 mesečno poskusno delo oz. v delovno razmerje. Ta novi direktor pa ni vedel oz. ni poznal priimek Brajdič niti ni ugotovil, da sem Cigan. Ko sem postal PREDDELAVEC so se mi sodelavci posmehovali kot Brajdiču. Sodelavci katerim sem bil preddelavec so se sramovali, ko sem se moral podpisovati kot Brajdič. In to je bil moj največji vzrok, da sem si spremenil priimek v Šajnovič. Brajdič je vedno in povsod bil na zadnje mesto. Vesel, srečen in ponosen sem, da sem poleg priimka Šajnovič ohranil svoj priimek  Brajdič. Saj sem iz lastne izkušnje kot Brajdič »Poizkusil na kilograme in kilograme kisle limone, trnove poti, grenke solze, preganjanja, predsodkov, mržnje, sovraštva, posmehovanja, ponižanja, nečloveka vrednega življenja, strah in trepet, duševnega trpljenja, moment Cigana Brajdiča

 

Na koncu bi rad povedal še en kratki stavek. Cigani oz. Romi Brajdiči in Hudorovci…so iz lastnih poizkusov kislih limon s strani kmetov videli edino možno rešitev tako, da so si v vedno večjem številu začeli spreminjali priimke, ter od Civilov povzemali in se naučili njihove, navade in običaje, kulturo in jezik, oz. početje in ravnanje, da so danes takšni kot so.  Tudi oni, so na svoj način začeli s  podkupovanjem kmetov oz. civilne družbe. In takšni kot so bili kmetje so postali tudi Cigani Brajdiči…misleč, da bodo vsaj osminsko, četertinsko, delno, polovično..«PODOBNO SAR GODI GADŽE?« (Podobni kmetom).  

Civil ali Civili kot jim še vedno pravijo Romi je dejansko napačni naziv ali ime? Besedo CIVIL so Romi v preteklosti povzeli in poimenovali »PU GADA« (Po oblekah oz. uniformi): Ko je njihov, sin šel na služenju vojaškega roka je bil oblečen v vojaško uniformo in bil je »SOLDATO« (Vojak). Ko pa je prišel na »DOPUSTO« (dopust)  in se preoblekel v civilno obleko pa je bil »CIVILI« (Civil). Oblečeni v uniformo so bili: »SESO, DOKTORI, GASILCO, POŠTARI, SOLDATO, OFICIRI« (Policist, zdravnik, gasilec, poštar, vojak, oficir). Vsi navedeni, ko so bili preoblečeni v civilno obleko pa so bili »CIVILI« (Civil).  V pravilnem romskem slovarju obstajajo naslednje besede: »GADŽO« je moška oseba za (Kmet), »GADŽI« je ženska oseba za (Kmetica)  in »GADŽE« je v množini za (Kmetje). Naziv ali ime po Romsko za »GADŽO, GADŽI, GADŽE« pa izhaja iz zgodovinskih virov, da te besede pomenijo: BARBAR, BARBARICA, BARBARI.      

 Če si Brajdič si Cigan. Če si Rom spreminja priimki tudi v Pahor ali v Janša, ali v Türk ali v OBAMA…«JOŠ VAVIK OVENA ROMA« (Še vedno bodo Cigani).(ZAVAVIK AŠČOVENA ROMA« (Zavedno bodo ostali Cigani). Kajti »SAR ROM PE BIJANE, SAR ROM ŽIVINE, SAR ROM MERE« (Kot Cigan se rodiš, kot Cigan živiš, kot Cigan umreš). »DŽOKA HINE, DŽOKA HILO, DŽOKA OVELA ZAVAVIK« (Tako je bilo, tako je in tako bo zavekomaj.  »VESALO, BAJTALO I PONOSNO HINO« (Vesel, srečen in ponosen sem), »DA PE JOŠ VAVIK PISINO BRAJDIČ« (da se pišem Brajdič) in »DA HINO ROM I MANUŠ« (Da sem Rom in človek).



Najlepši je materin jezik

Avtor: Rajko Šajnovič

 

DAJAKARI ČHIP                          Materin jezik

 

DŽANAMO KATAR HINAMO,       Vemo od kod smo,

PHRA MAMA PRINDŽARAMO,          Svojo mamo poznamo,

LAKARI ČHIP VAKERAMO.             Njen jezik govorimo.

A SEGKIH PHRO MISTO,                    Pa vendar svoje mesto,

STULO KHAM JOŠ                Pod soncem še

VAVIK RODAMO.                   Vedno iščemo.

 

 

 



Filip Robar Dorin in spomini

Avtor: Rajko Šajnovič

 

»KON HINE FILIP ROBAR DORIN?«

(Kdo je bil Filip Robar Dorin?)

 

Dejstvo je, da smo se novomeški Romi že leta 1982 pod vodstvom Rajka Šajnoviča »KOKORA«  (Sami), brez kakršne koli civilne pomoči »POTIJANDŽAMO« (Otresli) tistega kar nas je Rome že »DESET I DESET BERŠA« (Desetletja) najhujše prizadevalo. To pa je bilo IZOLIRANOSTI od občinske oz. civilne družbe. »ROMA KOKORA KERDŽAMO KORAKO ANGLE« (Romi smo sami naredili korak naprej).

 

Filip Robar Dorin

»KON HINE I SAVO HINE PU ČAČIPE FILIP ROBAR?« (Kdo in kakšen je bil dejansko Filip Robar?), »SO HINE SKUPA MIRSKO FILIP ROBAR, ROMA I RAJKO ŠAJNOVIČ?« (Kaj je bilo skupnega med Filipom Robarjem, Romom in Rajkom Šajnovičem?) in »JERE LESKE ROMA DINDŽAMO ANA »ČAČO GADŽO? I SO POMENINI MIRSKO ROMA ALAV ČAČO GADŽO, ČAČO RAJ?« (Zakaj smo njemu dali ime (Pravi oz. resnični kmet) in kaj pomeni med Romi beseda resnični kmet, resnični gospod?). 

 

Pisalo se je leta 1982. K nam Romom je g. Filip Robar »ALO IZNENADA« (prišel nenadoma) »SAR GODI ZUTRANI ROSA«  (kot jutranja rosa). Jaz sem bil že takrat »PRINDŽARDO MIRSKO SA ROMA I TABAREDE GADŽIKANE RAJA« (Znan med vsemi Romi in pristojna civilna gospoda),  kot »PRVO ROMANO ODBORNIKO DU NEVO MESTO OZ. ŠUKO KRAJI, DU DOLENJSKO I DU POSAVJE« (Prvi Romski predstavnik v Novem mestu oz. v Suhi krajini, na Dolenjskem  in v Posavju). Za Belokranjsko območje so Romi že imeli svojega predstavnika. To so bili:  Rom Janko Potokar iz romskega naselja Lokve v Črnomlju, Rom Jože Butala ravno tako iz Lokve in Rom Slavko Hudorovac iz Kanižarice pri Črnomlju. Tudi v Prekmurju so Romi že imeli svojega predstavnika. Če se ne motim, to je bil Rom Vlado Rozman.

 

Filip Robar Dorin se mi je nekega dne predstavil kot svobodni umetnik povedal mi je »DA SNIMINELA KINA SAR ŽIVINEN ROMA« (Da bo posnel film o življenju Romov). Vprašal me je za dovoljenje »AKO ŽIHER LEL BOJANO VASO MOTHAVANO DU LESKARO FILMO?« (Če lahko vzame Bojana za prevajalca v njegovem filmu?). seveda sem s veseljem odgovoril »E, ŽIHER« (Ja, lahko). To je bil: »LAČHO GADŽO« (Dober kmet oz. Civil). 

 Filip Robar, ki je resnično dal pobudo za prvo vseslovensko romsko srečanje in praznovanja Svetovnega dneva Romov 8. aprila 1982 leta v Novem mestu,  »OD SA GADŽE« (Od vseh civilov) je bil resnično tudi pobudnik za ustanovitev prvega romskega društva v Novem mestu 25. marca 1983 leta. O tem pa sem že poročal v javnosti…

 

»MENGARO FILIP« (Naš Filip) takole smo Romi takrat govorili si je s strani nas novomeških Romov oz. »PU MENGARO ROMANO OBIČAJI« (Po našem romskem običaju),  prislužil posebni »NARVISAKEDE I NARBAREDE ČASTNO ANA« (Najvišje in največje častno ime) »LAČHO I ČAČO GADŽO),  ALI ALAVA VASO RAJ I RANI«, Te besede pa pomenijo visoko spoštovanje do sočloveka s nagovorom (DOBER IN PRAVI KMET oz. CIVIL)  ali besede: GOSPOD IN GOSPA).

To je naziv poimenovanja, ki si ga zlasti s strani »GADŽE I RAJA HARI KON ZASLUŽINI« (Kmetov in gospodov malokdo prisluži).

Tudi s strani nas Romov si takšen naziv pridobijo le takšni posamezni Romi, ki so dejansko »NARHEDE MIRSKO NARHEDE DŽENE« (Najboljši med najboljšimi osebami). Ne bom rekel, da sem, to jaz in ne bom komentiral tudi ostale posameznike med Romi v Sloveniji, da nebo nekdo mislim, da hvalim sam sebe, lahko pa naletim tudi na predsodke, ogovarjanje, zamero in…skratka Slovenska javnost pa tudi sami Romi dobro vedo kdo je takšen Rom ali Romkinja v Sloveniji? Vidite. In takšen naziv si je takrat prislužil Filip Robar Dorin.

 

»OPRE ROMA oz. v narečju in dialektu naših Romov Suhe in Bele krajine, Dolenjske in Posavja govorimo  »UPRE ROMA«  (K višku Romi)!

 

Filip Robar Dorin. Je bil vedno z Romi oz. med Rome je posnel dokumentarni film »OPRE ROMA«, ki je resnično dvignil Dolenjske Rome iz anonimnosti in jim vlil vsaj kanček samozavesti. Filip Robar je bil eden redkih Civilov – tistih, ki so na »KAVA ALI KOVA NAČINO« (Ta ali oni način) , začasno ali za stalno prestopili k Romom, tukaj ne štejem – ki se je udeleževal romskih srečanj, najsi je bilo:

-          KA ROMA PRAZNOVINAME……………….Ko smo Romi praznovali,

-          KA MEN HINE BIJANDO DIVE……………. Ob rojstnih dnevih,

-          KA MEN HINE BIJAVA………………………Ob porokah,,

-          KA LEDŽAME ČHAVOREN KRSTINI……..Ob krstu romskih otrok,

-          KA KON MERELE…………………………….Ob smrti.

Filip Robar. »MENCA ROMENCA DELINELE VESELI, BAJT, MUKA I ŽALOSTI« (Z nami Romi je delil veselje, srečo, trpljenje in žalost) ter »MENCA ROMENCA HALE, PIJELE I KHELELE« (Z nami Romi je jedel, pil in plesal). Vse, to pa nam Romom veliko pomeni. In zato je bil Filip Robar s naše romske strani »NAGRADIMBE VASO ANA LAČHO I ČAČO GADŽO« (Nagrajen za naziv dober in pravi kmet oz. Civil). Skratka je bil naš Romski »NARHEDE KOLEGA MIRSKO MURŠA, DŽUVLJA, ČHAJA, ČHAVE I ČHAVORA«  (Najboljši prijatelj med moških, ženskah, dekletih, fantov in otrok). Tudi moj. Vsaj tako sem takrat mislil tudi jaz. »A PU ČAČE MOTHADO PA NANE DŽOKA« (A po resnici povedano pa ni bilo tako)…    

 

»VOŠČINI, ČESTINI, ŠENKINI, POMOZINI«

        (Voščila, čestitke, podaritev, pomoč)

 

Res je, da mi je Filip Robar ob posebnih praznikih podaril »SAVI LITRO MOL« (Kakšen liter vina), moji pokojni mami je podaril s »DESET DEK KAFA« (Deset dkg kave). Da mi je res večkrat strokovno pomagal »KA VODINAVE SESTANKI DU MENGARO ROMANO DRUŠTVO« (Ko sem vodil sestanke našega romskega društva), pomagal pri pisanju Zapisnika, pri pisanju mojega članka preko sredstva javnega obveščanja, pri pisanju mojega govora ob praznovanju Svetovnega dne Romov, govor za Ustavno sodišče RS …kot neki lektor, ki popravlja slovenski pravopis. Pomirjal je moje člane društva na sestanke, ko je včasih prišlo do medsebojnega nesoglasja, mi čestital ob Slovenskem kulturnem prazniku...

 

»KLJUČI VASO IZPHANDI DARA«

        (Ključ za odpiranje vrata)

 

Bilo pa je tudi obratno. Filipu Robarju »POMOZINAVE I MENI« (Pomagal tudi jaz). Dejstvo je, da je Filip Robar skozi mene »HIKJA I ALAČHJA GLAVNO KLJUČI VASO IZPHANDI DARA DŽI ROMA I DŽI TABAREDE RAJA« (Videl in našel glavni ključ za odpiranje vrata do Romov in tavečjih oz. pristojnih gospodov). Za dosego prvega stika in pristopa do Romov za dosego svoje koristi, cilje in namene. Ob slavnostni premieri svojega filma »OPRE ROMA« (K višku Romi) je Filip Robar povabil tudi nas Rome za okroglo mizo. Novinarji so želeli tudi naše Romsko mnenje, oceno oz. da povemo kaj za nas Rome pomeni film Filipa Robarja? Prisotni smo bili:

  1. Rajko Šajnovič kot predsednik romskega društva Novo mesto,
  2. Valentin Hudorovac Doči kot podpredsednik romskega društva (že pokojni),
  3. Bojan Brajdič Tudija kot prevajalec Robarjevega filma,
  4. Cvetka Tudija, Bojanova žena.

Kot Romski ustvarjalec oz. pisatelj… moram danes povedati resnična dejstva, da sem takrat imel odgovor pa ga nisem želel komentirati, da »PE NEBI ZAMERIN« (Se nebi zameril) g. Filipu Robarju…zakaj, kako in na kakšen način? Odgovor bom povedal sedaj čeprav je od tega minilo že desetletja:

 

»FILIP ROBAR GURUDŽA GLAVNO ČAČIPE DU FILMO«

  (Filip Robar je prekril pomembna resnična dejstva v filmu)

 

Filip Robar je v svojem filmu OPRE ROMA prekril najbolj pomembna resnična dejstva o Rajku Šajnoviču razen kar je Bojan Tudija v filmu zapel mojo pesem »ROMORO ČORORO« (Reven Cigan).  Filip je dobro vedel a tega v javnosti oz. v filmu ni povedal resnična dejstva, »DA HINAVE GLAVNO DEKLICA VASO SA« (Da sem bil glavna deklica za vse). Med Romov na novomeškem in slovenskem prostoru oz. »NARHEDE PRINDŽARDO, BUTJAKARO, AKTIVNO I ČAČO ROM I MANUŠ« (Najbolj znani, delovni, aktivni in resnični Rom in človek). Filmska kamera režiserja Filipa Robarja je »SNIMINELE A MANDE NA HIKJA, POBISTERDŽA, IZKHOSJA, ČHINDŽA I TURNINDŽA AVRI?« (Snemala a meni ni videla, je pozabila, izbrisala, odrezala i odrinila ven?).

Nekega dne smo jaz, Filip Robar in moj pokojni prijatelj Jožko Balažek sedeli skupaj pred bivšim hotelom METROPOL in »PIJAME, DA HINAME VEČ KORAJŽNO« (Smo pili, da smo že bili vinjeno korajžni). Ob tej priložnosti sem Filipu Robarju javno povedal oz. odkril svojo notranjo bolečino in ponižanje, da je ob snemanju filma naredil napako. »RES HILO. MOTHADŽA PU ČAČIPE FILIP ROBAR« (Res je. Je resnično priznal Filip Robar), se opravičil in takoj želel popraviti svojo napako oz. da bi me posnel s kamero a sem tega razočarano odklonil.

V pogovor se je vmešal tudi moj pokojni prijatelj Jožko Balažek, da je prišlo do medsebojnega krega. Nenadoma je Filipu Robarju, Jožko Balažek odgovoril: »TUNI THERDŽAS PU ROMANO RAČUNO ZLATNO NAGRADA« (Ti si dobil na ciganski račun zlato nagrado). To pa sem potrdil tudi jaz. Filip Robar pa je meni vrnil očitke češ, da »TUNI PA BUT PUTA HINEHE PREDSEDNIKO DU ROMANO DRUŠTVO« (Ti pa si bil večkratni predsednik romskega društva). »HVALA DEVLORESKE I MANGE, DA NIJE JOŽKO MAR FILIPO« (Hvala Bogu in meni, da ni Jožko pretepel Filipa). Kot je Filip Robar branil mene na sestanke romskega društva tako sem v tistem momentu tudi jaz povrnil hvaležnost in branil oz. rešil Filipa Robarja, da ni prišlo do pretepa. Od takrat do danes sva izgubila medsebojna prijateljstva.

 

»MRI BARI ŽELJA«

(Moja velika želja)

Nihče ne ve kako sem na skrivaj želel od prvega srečanja s Filipom Robarjem, da bi imel pri svojem nadaljnjem in aktivnem delu z Romom, ko sem vedno in povsod zastopal njihov interes tako na lokalni ravni kot na republiški ravni. Kako sem si želel, da bi imel takšne lastnosti kot Filip Robar. Tega sem si želel zlasti kot bivši predsednik romskega društva ob raznih sestankih, sejah, konference, predavanja, okroglih miz, srečanjih…Filip Robar. Bil je moj vzornik. »MRO JUNAKO« (Moj junak)…mislil sem si, da je Filip tudi »MRO KOLEGA?« (moj prijatelj?). V njem sem videl rešitelja vseh mojih težav in problemov pri zastopanosti romskega interesa oz. pri reševanju romske problematike in izboljšanju življenjskih pogojev vseh mojih »PHRALJA, PHENJA I LENGARE ČHAVORA« (Bratov, sester in njihovih otrok). Mislil sem si v svoji notranjosti, »DA HILO FILIP SAR GODI DEVLORO« (Da je Filip kot Bog), »DEVLORO, KA SA HIKI I DŽANI A SAMO GRIHO PE NA TROMI KERI« (Bog, ki vse vidi, vse ve le greh se delati ne sme). Ne. Filip Robar ni bil tisti »ČAČO GADŽO« (Resnični kmet oz. Civil). Morda je bil za hip, trenutek, moment? To je bil morda le »DU MRO SANO, DU MRO MISLI?« (V mojem snu, v mojih mislih?) Morda je bil pri nekaterih posameznih Romov ali Romih? Morda je še vedno med Romi »LAČHO GADŽO I MENGARO FILIP?« (Dober kmet oz. Civil in naš Filip?) »LOKE HILO RES VASO KON?« (Morda je res za nekoga?).  Vem pa, da »VASO MANDE NAJ« (Za mene ni).

 

Vem, da bo javna resnica boleča za Filipa Robarja? Da me bo morda še bolj »ZAMERZINELA?« (Zameril)? Kakor koli že, to delam in pišem  kot Romski pisatelj o vsem kar se v življenju Romov dogaja od »PRIJE, KANA I ANGLE« (Preteklosti, sedanjosti in prihodnosti). Resnično povem, da sem se od Filipa Robarja marsikaj koristnega naučil. A žal me je g. Filip Robar globoko prizadel, užalil odrinil, razočaral in javno ponižal. Zakaj, kako in na kakšen način? »DOVA FILIP ROBAR KOKORO DŽANI« (To Filip Robar sam ve). Prav je, da pisatelji povedo, govorijo in pišejo resnična dejstva pa tudi, če je to Romski pisatelj.

 

In kot Romski pisatelj bom oz. moram povedati oz. poročati resnična dejstva. Navedel pa bom med drugim le tiste besede s katerimi me je Filip Robar najbolj prizadel, užali in ponižal v javnosti:

-          »DEČHI BERŠA VEČ MININDE PA JOŠ NA DŽANE ČAČE VAKERI PU SLOVENSKO« (Toliko leta je že minilo pa še ne znaš pravilno govoriti Slovensko),

-          »SIKAV PE ČAČE PU SLOVENSKO VAKERI CVETKATAR« (Nauči se pravilno Slovensko naučiti od Cvetke) (Cvetka je žena od Bojana Tudija),

-          »NEK, TU OVI ČAČI MANERA, KA DŽAHA PU USTAVNO SODNIJA« (Imeti moraš dobro obnašanje, ko boš šel na Ustavno sodišče),

-          »MA HIK OKALO« (Ne oziraj se naokoli),

-          »MA ČHUNGAD PU PHUV« (Ne pljuvaj na tla),

-          »PAZIN, DA TUKE NA PERI PROTEZA ZURU MUJ« (Pazi, da ti ne bo padla proteza iz usta),

-          »MANGAVE LE, DA MANGE ŠENKINI SAVO PICIKELJNO, DA PE CIDAVA VASO TALAVADBA« (Prosil sem ga, da mi naj podari kakšno kolo, da se bom vozil za vaje),

-          ODVAKERDŽA MANGE, DA DELA, KA PISINAVA JOŠ AVER LILA« (Odgovoril mi je, da mi bo dal, ko bom napisal še drugo knjigo),

-          »NAPISINDŽO VEČ TRIN LILA I DUJ MOTHAVANE DŽILAVANE LILA A PICEKELJNO PA JOŠ DIVE NISO THER« (Napisal sem že tri knjige in dva prevoda pesmi a kolesa pa še do danes nisem dobil)…

 

Leta 2004 me je Filip Robar resnično prosil, če bi me lahko posnel za njegov drugi film. Da bi povedal vsaj eno svojo Romsko pesem. Ne vem točno koliko krat je prišel k meni in me vprašal za soglasje. Celo mojo ženo je prosil naj mi reče, da lahko. A sem vsakič odklonil. In nenazadnje pa sem le privolil za intervju…žal pa sem imel kot običajno pred kamero preveč treme in na to sem Filupa tudi opozoril. Ko me je kamerman snemal skorajda nisem prišel do besede, da bi poročal oz. končal stavek ker »PE PUČMINDŽO ROVI« (Sem se začel jokati), od žalosti in ponižanja, ko sem pripovedoval svojo žalostno zgodbo. Poročal sem resnična dejstva o tem, ko mi občinska gospoda leta 1998 niso dovolili oz. so odklonili, da bi se kandidiral za romskega predstavnika…in tudi o tem, ko mi je bivši novomeški župan v imenu novomeške občine za nagrado ob predstavitvi moje prve pesniške zbirke »DROM« (Pot) leta 1995 podaril »JEK LITRO MOL« (En liter vina)…po tem poročanju pa mi je Filip Robar rekel: »MENI, TUTE LAKO PREDLAGINO VASO PREŠERNOVO NAGRADA« (Jaz te lahko predlagam za Prešernovo nagrado). Ne vem ali je šlo za šalo ali?...kasneje pa je Filip Robar znova prišel k meni in mi povedal, da sem imel prav, ko sem ga opozoril, da imam tremo. Kaj, to pomeni pa nisem vedel? Oziroma me je znova odrezal in odrinil od filmskega platna? Vprašal me je tudi za pravilni prevod njegovega novega filma »AVEN ČHAVORA« (Pridite otroci). Poleg tega, da me je Filip Robar resnično povabil na premiero tega filma, nisem šel ker vem zakaj.  Še v drugič mi je Filip Robar rekel: »MENI TUTE PREDLAGINAVA VASO PREŠERNOVO NAGRADA« (Jaz te bom predlagal za Prešernovo nagrado).  Res pa je, da mi je 8. februarja 2006 ob Slovenskem kulturnem prazniku osebno »ČESTINDŽA VASO KULTURNO PRAZNIKO« (Čestital za kulturni praznik) in mi namesto Prešernove nagrade »ŠENKINDŽA 10 DEK KAFA« (Podaril 10 dkg. Kave).

 

»MANGAVE DEVLORE VASO FILIP ROBAR«

      (Prosil sem Boga za Filipa Robarja)

 

Nekega dne po tem čudnem dogodku pa »MANGAVE DEVLORE I PHENDŽO DŽOKA« (Sem prosil Boga in rekel takole): »O, DEVLORO, OPROSTIN LESKE, LESKARE GRIHI« (O, Bog, oprosti mu njegove grehe). Če pa sem jaz na takšen ali drugačen način užalil ali ponižal Filipa Robarja se mu javno ob tej priložnosti »OPRAVIČINO?« (Opravičim?). Lepo bi bilo, če bi bilo tudi obratno?. No. Naj je že bilo tako ali drugače »LOLO ALI PARNO FARBIMBE« (Rdeče ali belo obarvano) tako jaz kot Filip Robar moramo »PREPRINDŽARI«, (Priznati), kot pravi naš Romski običaj »UČASI HINE ŠUKAR, KANA PA VEČ NAJ DŽOKA« (Včasih je bilo lepo, sedaj pa ni več tako). 

Veliko plodnega dela želim Filipu Robarju tudi v prihodnosti. Javno »PE ZAHVALINO« (Se zahvaljujem) Filipu Robarju za vse kar je dobrega storil za mene v preteklosti. In…

 

»DEVLEHA, FILIP ROBAR DORIN«

(ZBOGOM FILIP ROBAR DORIN)

 

»KAVA, TUKE ŽELINI«

          (To, ti želi)

 

»ČAČO ROM I MANUŠ«

    (Pravi Rom in človek)

 

Rajko Šajnovič



Romska pisarna

Avtor: Rajko Šajnovič

 

MRI ROMANI PISARNA

Moja romska pisarna

 

Vedno sem si želel »KERI BUTI DU ČAČI GADŽIKANI URADNO PISARNA« (Delati v resnično civilno uradno pisarno). A žal se mi ta želja ni izpolnila. Imel pa sem svojo neuradno »ROMANI PISARNA« (Romsko pisarno). Moja pisarna je bila vedno odprta »PODIVE I PURAČE« (Podnevi in ponoči). Prijazna in dostopna je bila za vsakogar. »VASO ROMA I VASO GADŽE« (Za Rome in za Nerome). Svoje usluge sem nudil vsakomur »ZASTONJ« (Brezplačno).

 

  1. Od leta 1978 do 1979 sem »PRVO PUTO IZPHANDJO ROMANI PISARNA« (Prvič odprl Romsko pisarno) v »ŠMIHELI DU KAŠTUMNI BARAKA« (Šmihelu v leseni baraki).
  2. Od leta 1979 do 1983 sem imel »ROMANI PISARNA« (Romsko pisarno) v »ŠMIHELI DU NEVO SASKUPA STANOVANJSKO OBJEKTO PU ŠT. 74« (Šmihelu v novem skupnem stanovanjskem objektu na št. 74).
  3. Od leta 1983 do 1993 sem imel »ROMANI PISARNA« (Romsko pisarno) v »DUJSOBNO KEVDRO STANOVANJI DU MESTNO BLOKO PU ŠT. 2« (Dvosobno kletno stanovanje v mestnem bloku na št. 2) ulica Majde Šilc.
  4. Od leta 1983 do 1995 sem imel »ROMANI PISARNA« (Romsko naselja) znova v »ROMANO GAV ŠMIHELI DU KAŠTUMNI BARAKA« (Romsko naselje Šmihel v leseni baraki).
  5. Od 1995 do 2009 pa ponovno v »MRO STANOVANJI PU ŠT. 74« (Mojem stanovanju na št. 74), ki sem ga za »DESET BERŠ« (Deset let) dal svoji nečakinji Mileni Šabič Tudija v brezplačni najem.
  6. »KAJ MA OVELA NEVI ROMANI PISARNA DU NEVO STANOVANJI, DOVA PA JOŠ NA DŽANO?. (Kje bom imel novo Romsko pisarno v novem stanovanju, tega pa še ne vem?.       


Gospod je ukradel Romsko kulturo

Prevedel: Rajko  Šajnovič

 

GADŽO ČORDŽA LILA

Civil je ukradel knjige

 

S gospodom  Bogdanom Petric Založnikom iz Ljubljane sva takrat podpisala pogodbo, da mi bo on prodajal 300 izvodov knjige Biti Rom, romski otrok. Takratni pobudnik je bil g. Franci Šali. Nekaj izvodov knjige je g. Petric prodal in mi pošteno nakazal denar. nato so se začele težave in probleme oz. g. Petric je kršil moje avtorske pravice. Zato sem zahteval, da mi pošlje preostale neprodane izvode knjige nazaj. S pomočjo g. Francija Šalija mi je res poslal knjige nazaj, ki sem jih vse sam prodal in pošteno dobil plačilo. A g. Bogdaj je zatajil oz. mi je ukradel mojo revščino oz. bogastvo. »50 IZVODI LILA« (50 izvodov knjige),  mojih še preostalih neprodanih knjig.  S  strani g. Petrica je bilo zavlačevanje, prekrivanje, zatajitev, laž…  prosil sem naj mi pomaga g. Franci Šali, a mi je povedal, da mi ne more več pomagati. Kaj vse mu je govoril g. Petric?, Vem samo to, da je g. Petric, lažno obljubljal, da ima knjige na razprodajo v razne ustanove in ko mu bodo plačali, da mi bo takoj nakazal denar. Laž. Nato je izjavil, da On nima več nobene moje knjige, da mi je poslal nazaj… laž.

Bil sem prisiljen klicati na pomoč preko sredstva javnega obveščanja do najvišje pristojne republiške organe. Brez koristi. Ne nazadnje sem klical na pomoč še policijo iz Novega mesta. Oni so posredovali kolegom iz Ljubljane in… so mi pravično pomagali. Tamkajšnja policija je našla pri g. Petricu le 16 izvodov moje knjige »OVI ROM, ROMANO ČHAVORO« (Biti Rom, romski otrok), ki so jo poslali kolegom v Novo mesto in  novomeški policist mi je te izvode knjige prinesel nazaj na moj naslov. Rekli so mi, da bova s g. Petricem prišla na sodišče. Pa ni bilo nič od tega.

Gospod  Bogdan Petric bi mi mora vrniti še 34 izvodov mojih knjig Biti Rom, romski otrok. Znova  sem zahteval še preostale 34 izvodov knjige nazaj preko sredstva javnega obveščanja (Dolenjski list).  Čakal in čakal sem zaman. Bil sem žalosten in razočaran. Žal je bilo brez koristi. Do danes leta 2009 nisem dobil nazaj »NITI LILA, NITI LOVE?« (Ne knjige, ne denarja?).  Mene kot Roma bi za takšno nezakonito ravnanje kaznovali »LOVENCA ALI HREŠTOHA«  (Denarno ali zaporno),  »RAJ, GADŽO PA NANE PU ZAKONO ŠTRAFINDO« (Gospod Civil pa ni bil po Zakonu kaznovan?)

 

Novo mesto, 8. 2. 2003

             



Za Romske učence

Avtor: Rajko Šajnovič

 

ZA DOBRODELNE NAMENE

 

ŠENKIINDŽO

Podaril

 

Že leta 2005 sem Osnovni šoli Šmihel pri Novem mestu za romske učence PODARIL Slovensko – romski in romsko – slovenski slovar ter prevod nekaterih znanih slovenskih otroških narodnih pesmi.

 

Kot sem obljubil imam novo presenečenje za OŠ Šmihel oz. za romske učence. Svojo, dano obljubo sem  izpolnil kot prijatelj vseh šoloobveznih romskih otrok. Tudi v tem letu 2006 jim bom »ŠENKINDŽO«  (Podaril) svoja pomembna in dragocena ustvarjalna dela:

  1. Prvič in v celoti prevedeno v romskem jeziku »UČBENIKO I BUTJAKARO ZVEZKO« (UČBENIK IN DELOVNI ZVEZEK) za prvi razred 9 – letne Osnovne šole,
  2. Prvič in v celoti prevedeno v romskem jeziku ABC DRUGI DEL pod naslovom: »ŠUNAMO, VAKERAMO, PISINAMO I KEDAMO« (POSLUŠAMO, GOVORIMO, PIŠEMO IN BEREMO) za prvi razred 9 – letne Osnovne šole,
  3. Prvič in v celoti prevedeno v romskem jeziku »ČHAVORANE DŽILAVA« (OTROŠKO PESMARICO) pod naslovom: »MUZIKANE MAČKE« (GLASBENE MUCE), in še:
  4. Prvo številko otroškega lista oz. knjižico pod naslovom: »ČHAVORANO THEM« (OTROŠKI SVET). V njem se bo našlo marsikaj zanimivega za učence oz. romske učence:

-          Od številne moje dvojezične romske pesmi, otroške igrice, resnične romske zgodbe in eno romsko pravljico, nekaj prevedenih slikanic in nekaj fotografij, itn.

 

Ob tej priložnosti bi se rad javno zahvalil ravnateljici OŠ Šmihel mag. ga. IRENA HLAČA in učiteljici vzporednih skupin za romske učence ga. FANIKA POVŠE KONEC zlasti, ko so mi poslali pismeno ZAHVALO v letu 2005.

Ta prva in javna zahvala mi pomeni kot romskemu ustvarjalcu kot, da bi dobil PREŠERNOVO NAGRADO. POHVALO s strani Osnovne šole Šmihel Novo mesto, ki sem jo sprejel sem dal v okvir, ki sem ga sam ročno izdelal ter obesil na steno.

Prepričan sem, da bodo tudi od že navedena moja dela koristno uporabili pri njihovem delu z romskimi učenci.

Zahvaljujem se jim tudi za prihodnjo sodelovanje, zaupanje in pomoč.

Prav lepo in prisrčno jih pozdravljam in jim želim veliko uspeha pri njihovem plodnem delu.

 

 

 

 

 

 

 



Demokratične volitve Romov

Avtor: Rajko Šajnovič

 

DEMOKRATIČNE VOLITVE ROMOV

 

Leta: 1993

 

V O L I L N I   L I S T I Č

 

Za določitev predstavnika Romov v komisijo za zaščito romske etnične skupnosti pri Vladi Republike Slovenije za Dolenjsko sta sledeča kandidata:

 

(1). BOJAN TUDIJA                      ŠMIHEL 73,  NOVO MESTO

2. RAJKO ŠAJNOVIČ                 MAJDE ŠILC 2, NOVO MESTO

 

Obkroži enega izmed kandidatov.

 

 

ROMSKI PREDVOLILNI BOJI – Prebudili so se tudi Romi v novomeški občini in se pričeli bolj zanimati zase in za svojo usodo. Zaradi izvolitve predstavnikov Romov v komisijo za zaščito romske etnične skupnosti pri Vladi Republike Slovenije so pripravili prave predvolilne bitke. Društvo Rom je določilo dva kandidata: Rajka Šajnoviča in Bojana Tudija. Slednji je tik pred volitvami v sredo pred stavbo občinske skupščine skorajda izzval pretep med Romi, saj je nekaj več kot petdeset Romov hotel prepričati, da je njega občina že določila za predstavnika in da volitve niso potrebne. To seveda ni bilo res in Romi so prvič v svoji zgodovini pripravili volitve, ter jih s pomočjo delavcev občine in svojih predstavnikov tudi pravično izpeljali. Ko so prešteli glasove, je Bojan Tudija le zmagal. (Foto: J. Pavlin)

 

Resnična dejstva:

 

V DEMOKRATIČNE VOLITVE ROMOV leta 1993 so se NEZAKONITO vmešali občinski civilni organi. In zahvaljujoč njima je bil resnično izvoljen g. Bojan Tudija. Na napolitanski in mačehovski način, ter nezakonito so se vmešali:

 

  1. Bivša občinska referentka za reševanje romske problematike ga. ANA BEVC,
  2. Socialni delavec centra za socialno delo Novo mesto g. LEOPOLD JEVŠEK,
  3. Ter ostali stranski posamezni BOTRI med CIVILI IN MED ROMI.

 

In zahvaljujoč že navedenih »GADŽE« (Civilov) so Romi občine Novo mesto resnično VOLILI oz. IZVOLILI g. Bojana Tudija po DEMOKRATIČNIH NAČELIH.

 

  



Problem prevoda romskega jezika

Avtor: Rajko Šajnovič

 

NEPRAVILNI IN NAPAČNI PREVOD V ROMŠČINO

 

Nešteto krat sem že poročal preko sredstva javnega obveščanja o »mešanem, popačenem, nepravilnem oz. tudi napačnem prevodu v romščino« Romske besede sami Romski prevajalci »VAKEREN, MOTHAVEN I PISINEN« (govorijo, prevajajo in pišejo),  »ROMANE ALAVA MIŠONEN, MOTHAVEN I PISINEN BUT I BUT DU SLOVENSKO ČHIP«  (Romske besede mešajo, prevajajo in pišejo v Slovenskem jeziku) namesto, da bi jih pravilno prevedli v romskem jeziku zato ker jih dejansko ne poznajo v celoti. Vendar pa dejansko obstajajo vse besede v »ČAČE ROMANE ALAVA« (pravilnem romskem jeziku).  Zlasti mlajša romska populacija. Lahko so med njimi takšni posamezniki, ki so končali  »OSNOVNO, POSRIDUMNI I VISAKO ŠOLA« (Osnovno, srednjo in višjo šolo), lahko so »POMOČNIKI, MENTORJA, UČITELJNI, NOVINARJA, SESE«…(Pomočniki, mentorji, učitelji, novinarji, policisti)…lahko obvladajo odlično Slovenski jezik ali pa tuje jezike, to ni pomembno oz. kljub temu bodo  imeli in že imajo nekateri Romi – moški in ženske - problem v prevodih in pisanju v »ROMANI ČHIP« (Romskem jeziku). Kaj šele predšolski oz. šoloobvezni romski učenci v šolah, ki imajo mnoge in mnoge težave in probleme s lastnim materinem jeziku? Res je prevod romščine zelo problematičen oz. težak ne le za Rome temveč oz. zlasti za civilno družbo, ki ne vedo in ne razumejo romščine a kljub temu se v javnosti že predstavljajo in celo hvalijo, da bodo izdali v javnosti ROMSKI SLOVAR?

Govorim le za naše Rome iz Suhe krajine, Dolenjske in Posavja. Ponovno opozarjam vse pristojne organe in inštitucije tako na CIVILNI kot na ROMSKI strani, da razumejo in spoštujejo moje sporočilo?  Naj bo resnica še bolj boleča? Pristojni se morajo zavedati, da brez KONTROLE IN NADZORA INŠPEKTORJEV  ne gre!  Mar ne? Tudi,  ko gre za PREVOD ROMSKEGA JEZIKA ZLASTI V BLIŽNJI PRIHODNOSTI? Inšpektor pa je lahko tudi Rom oz. nekdo, ki pozna Romski jezik v celoti? Še Romski pregovor pravi: »MUHA NAŠTI OVI GRA« (Muha ne more biti Konj). Mar ne? In podobno se dogaja tudi na področju prevoda v romščino s strani samih romskih prevajalcev…

 

Primer: Poglejte si spodnje prevode v romščino. Navedel bom dva dogodka oz primere:         

 

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA, LJUBLJANA

 

Knjige v tisku – december 2008

 

Pod št. 101

KOMPAS (Elektronski vir) PREVOD V ROMŠČINO: »PRIPOROČNIKO BAGU ŠIKAVI TERNEN BAGU MANUŠANE PRAVICE« (urednik Aleksander Begant; prevod… – 1. izid. – Maribor : EIP Slovenija – ŠOLA BAGU MIRU, 2008. - 1 optični disk (CD-ROM)

Prevod dela: Compass – a manual on human rights education with young people. – »Neuradni delni prevod dela: Kompas – priročnik za učenje mladih o človekovih pravicah«  …. V kolofonu  ISBN 978-961-91346-2-7

342.7(035)

COBISS.SI-ID 61879553

 

Pravilni prevod v romskem jeziku: »PRIROČNIKO ŠU SIKAVI TERNIPE VASO MANUŠANO ČAČIPE« (Priročnik za učenje mladih o človekovih pravicah). »ŠOLA VASO MIRO« 2008  (Šola za mir)  2008.

 

  1. Dogodek leta 2007:

POLICIJA OPOZARJA

 

OB KURJENJU KABLOV IN PLASTIKE SE SPROŠČAJO PLINI NEVARNI VAŠEMU ZDRAVJU.

 

SESO OPOZORINI

 

ZUR BAKHRO I PLASTIKA KE PE THAREN DŽAN KEMIKALIJE KE HILE ŠKODLJIVO BAGU TUMENGARO SASTIPE.

 

 

»SESE OPOZORINEN«

 

»ZURO BAKRO I GUMA, KA PE THAREN DŽAN KEMIKALIJE, KA HILE ŠKODLJIVO VASO TUMENGARO SASTIPE«

Prevod: Rajko Šajnovič  

 

Najbolj sporni prevod v romščino je avtorica prevedla besedo »BAKHRO« Ta beseda pa pomeni v Slovenskem jeziku OVCA namesto BAKER. Romi in pismeni otroci, ki so brali ta policijska opozorila na OGLASNI DESKI v Romsko naselje Šmihel so me spraševali: »KON ROMA THARDE BAKHRE?« (Kateri Romi so zažgali OVCO?) Ko sem jim povedal za kaj gre pa »PE ASENE« (so se posmehovali). Kdo je prevedel v romščino pa ni pisalo? Po e-pošti sem na napake takoj opozoril policijsko postajo v Novem mestu, ki so ustrezno ukrepali. Osebno k meni sta prišla ga. Nataša Brajdič in g. Bojan Tudija. Obema sem poročal o napakah, ki jih je nevedno povzročila policija.  Gospod Bojan Tudija je kot podpredsednik Zveze Romov Slovenije tudi ustrezno ukrepal.  Obema sem namreč povedal, da si moramo medsebojno pomagati, da to ni sramotno in da sem jim pripravljen pomagati. Pomagati brezplačno oz. humano. To je »ČAČO DROM« (Prava pot). Obžalujem, da je še vedno prisotna ta NE-PRAVA POT?

Res je, da vsak človek naredi kakšno napako. tudi ja sem jo naredil.  Lepo in prav bi bilo, da to napako tudi popravimo, se opravičimo, zahvalimo, pohvalimo…če je treba tudi v javnosti? No. Ne zamerim Romom. Ker sem sam Rom dobro vem, da ta formula skorajda ne obstaja javno v romskem slovarju? Pa bi bilo prav in lepo, če bi bilo ravno obratno? Nasprotno. Če pa nekdo drugi o tem poroča v javnosti pa »ČAČIPE DUHI« (Resnica boli). Še več. Na ta račun se, ti maščujejo na takšen ali drugačen način. Enostavno te »TURNINEN I NA MARINEN VEČ« (Odrinejo in ne marajo več), »RATINE LENGARO, IZDAJALCO I SOVRAŽNIKO« (Postaneš njihov, izdajalec in sovražnik), »NA KAMEN TUKE NITI ODVAKERI AKO PISINE SAVI PROŠNJA«, (Nočejo, ti odgovoriti, če pišeš kakšno prošnjo), »NA KAMEN TUKE NITI POMOZINI, NITI REŠINI TRO, PHARIPE« (Nočejo, ti niti pomagati, niti rešiti tvoje, težave). Enostavno »TUTE KHOSEN I ODPISINEN« (Te zbrišejo in odpišejo). To pa nikoli ne bo »ŠUŽO I ČAČO DROM« (Čudovita in prava pot). Zavedati se moramo, da resnica pride slej ali prej na dan tudi v javnosti. »MORINAMO JEK AVRESKE POMOZINI« (Moramo drug drugemu pomagati). In naj nam vsem skupaj »POMOZINI  DEVLORO« (pomaga Bog).

 

 



Pokojni Rom Valentin

Avtor: Rajko Šajnovič

 

MOJE NASELJE                            MRO GAV

 

To je moje naselje in                   KAVA HILO MRO, GAV I

rad ga imam.                               RADO LE DIKERO.

 

Tukaj sem se                               KATE PE

Rodil,                                          BIJANDŽO,

tukaj sem                                   KATE ME,

odrasel,                                      ZBARIJO,

tukaj sem                                   KATE ME,

preživel,                                      PREŽEVINDŽO,

svojo starost in                          PHRO, PHURANIPE I

tukaj bom umrl.                       KATE ME, MERAVA.

 

Raje,                                            RAJŠE,

pobijem,                                      NAŠALO,

svoje otroke in                            PHREN ČHAVOREN I

sam sebe,                                   KOKORO, PESTE,

kot, da grem,                              NEK, DA DŽAV,

drugam.                                     PROČ KATAR.

 

Takole mi                                    DŽOKA MANGE,

Je dejal,                                       PHENDŽA,

Moj, prijatelj Valentin,                MRO, KOLEGA TINO,

Ki je bil,                                       KA HINE,

Najstarejši,                                  NARPHURANEDE,

Rom iz                                       ROM ZURO

Romskega naselja                       ROMANO GAV

Žabjak.                                       ŽABNJAKO.

 

SLAVA, TI!                              SLAVA, TUKE!

Moj pokojni prijatelj,                MRO POKOJNO KOLEGA,

Valentin.                                    TINO.



Romi in živali

Avtor: RAJKO ŠAJNOVIČ

 

MUČENJE ŽIVALI              MANTRINI ŽIVALI

 

 

Preteklost in Romi!             PRIJE BERŠA I ROMA!

Konje in pse,                       GRASTEN I DŽUKELEN,

smo imeli resnično radi,     ZARES RADO DIKERENE,

jih cenili in spoštovali,        CENINENE I SPOŠTOVINENE,

bili so Romski člani družine,    HINEJO ROMANE ČLANI DRUŽINE,

bli so potujoči živali,           ŽIVALJA PHIRENE LADI,

kt njihovi gospodarji.       SAR GODI LENGERE GOSPODARJA.

Romi…                                ROMA…

 

Sedanjost in Romi!              KANA I ROMA!

Konjičke so zamenjali za     GRASTOREN ZAMENINDE VASO

Avtomobile,                         LETRIKE,

Pse in kužke,                       DŽUKELA I DŽUKLORA,

Mačke in mucke,                 MAČKE I MAČKICE,

so postali kot divji.               RATINDE SAR GODI DIVJO.

Romi…                                 Roma…

 

Preganjani in zapuščeni,     POTRADINDE I ZAMEKLE,

lačni in žejni,                       BOKHALE I TURŠALE,

bolni in revni,                       NASVALE I ČORORA,

tepeni in mučeni,                MARDE I MUČINDE,

brez prijateljev in                 PRZU KOLEGI I

ljubezni.                              ČUMIDIBE.

Romi…                                 Roma…

 

Jaz in moja žena!                  MENI I MRI ROMNI!

Radi imamo,                             RADO DIKERAMO,

domače živali.                          KHERANE ŽIVALJA.

dajemo jim:                             DAM LENGE:

Jesti, ko so                        HAL, KA HILE

lačni in                            BOKHALE I

piti, ko so                          PIJI, KA HILE

Žejni.                                TURŠALE.

Zato naju,                         VASO DOVA MENDE,

imajo radi.                       RADO DIKEREN.

Romi…                             ROMA…

 

Žival dobro Ve!                I ŽIVALI LAČHE DŽANI!

kdo je                              KON HILO

hudoben in                       NAHEL I

kdo je                              KON HILO

dober človek.                              LAČHO MANUŠ.

In žival je                         I ŽIVALI HILO

hvaležna za                     HVALEŽNO VASO

dobroto, to                      LAČHIPE, DOVA

pa Ve in                           PA DŽANI I

razume le                       RAZUMINI SAMO

tisti človek, ki                                 KOVA MANUŠ, KA,

ima rad                             DIKERI RADO,

domače živali.                  KHERANE ŽIVALJA.

Romi…                               ROMA…

 

 

 

 



Drugačen od drugih Romov

Avtor: Rajko Šajnovič

 

AVER, AVRENDAR ROMENDAR

Drugačen od drugih Romov

 

Že kot otrok sem bil drugačen od svojih drugih otroških prijateljev med Romi; drugačen po načinu življenja, po navadah in običajih, po kulturni ravni…primer, v Osnovni šoli sem bil drugačen od mojih otroških prijateljev, ki smo hodili v šolo. Kot romski učenec sem bil:

-          HEDE ŠUNANO (bolj priden,

-          HEDE KULTURNO (bolj kulturen,

-          HEDE SPOŠTOVINAVE GADŽIKANEN RAKHLOREN (bolj sem spoštoval civilne otroke),

-          PHURANEN MANUŠEN (starejše ljudi),

-          SAREN ROMEN I ČHAVOREN (vse Rome in otroke),

-          MAMICA I DADE (mamo in očeta),

-          PHREN PHENJEN (svoje sestre),

-          KIRIVJA I KIRIVE (Botro in Botra),

-          DEVLORE (Boga)

-          VEŠANE I KHERANE ŽIVALJA (gozdne in domače živali),

-          NA AKOŠAVE I NA MARAVE PE AVRENCA (nisem se kregal in ne tepel s drugimi),

-          RADO DIKERAVE UČITELJNICA I LATE, ŠUNAVE (rad sem imel učiteljico in jo ubogal),

-          DU ŠOLA:  (v šoli:)

-          HEDE PE SIKAVAVE NEK AVER ROMANE ČHAVORA  (bolj sem se učil kot drugi Romski otroci),

-          HEDE MA HINE VESELI: (bolj sem imel veselje:)

-          PISINI I KEDI,  (pisati in brati),

-          RISINI I RAČUNINI (risati in računati),

-          DŽILAVI I MOTHAVI PU GODI  (peti in prevajati na pamet),

-          TALAVADBA I OBNAŠINI PE (telovadba in vedenje),

-          SLOVENSKO ČHIP I KULTURA… (Slovenski jezik in kultura)…

 

V razredu nas Romskih učencev je bilo »OSAM ČHAVORA«  (osem otrok). Spominjam se, da »HINE ZIMA. JIV HINE DŽI ČANGA I HINE NAHEL ŠILIPE« (bila je zima. Snega je bilo do kolen in bil je hud mraz). Stanovali smo v Romskem naselju Šmihel »DU VEŠ I DU KOLIBA« (v gozdu in v šotoru). Učiteljica nam je vsem dala domačo nalogo, da se »DŽI TAHA NASIKAVAMO ABECEDA PU GODI« (do jutri naučimo abecedo na pamet). Takoj, ko smo prišli domov so se moji prijatelji že veselo začeli igrati na snegu;

-  JEK DU AVER ČHIVIDENE KUPO JIV, (drug v drugega so metali kepe),

-  KERENE PESKE JIVESKARE MANUŠE, (si delali sneženega moža),

-  TLAČONENE PRENCA JIV,  (z nogami so potacali sneg),

-  ČHIVIDENE PE PU JIV,  (se metali na snegu),

-  ZURU BRDO DU JAMA PE CIDENE: (od hriba v dolino so se peljaliJ),

    PU KOSI PLEHI,  (na kose pleha),

-   PU BAREDE PIRJA, KA LAKO DU LENDE BEŠENE (na večje posode kjer so lahko v njih sedeli),

-   PU PHURANE SANE, (na stare sani),

    -  PU SMUČKE, KA LEN KERELE MENGARE DADE ZURU KAŠT HACUMNA  ALI KAŠT ČRIŠNJA…  (na smučeh, ki so jih izdelovali naši očetje od drevesa Hacumna ali drevo Češnja)…

     

Jaz pa sem »BEŠAVE DU KOLIBA, UČHARDO DŽI PUSRIDA, DU VA DIKERAVE LILA ČITANKA I SIKAVAVE PE ABECEDA« (sedel v šotoru, pokrit do pasu, v roke sem držal knjigo Čitanko in se učil abecedo). »AV, AV, RAJKO DŽAM PE KHELI«  »Pridi, pridi Rajko se gremo igrati« so veselo kričali moji prijatelji in me klicali. »A MENI PE RAJE KHELAVE LILENCA DU VASTA«. (A jaz sem se raje igral s knjigo v rokah).  »DU ABECEDA HINEJO 25 ČRKE«. (V abecedi je bilo 25 črk).  »MENI NAJPRIJE KEDAVE SA ČRKE OD A DŽI Ž«,  (Jaz sem najprej bral vse črke od A do Ž),  »JEKHAR, DUVAR, TRIN PUTA, ŠTAR, PUTA PA JOŠ I JOŠ«, (enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, pa še in še) »DOK PE NISO NASIKAV PU PAMETI CELO ABECEDA« (Dokler se nisem naučil na pamet celo abecedo). »ŠUNEN MAMA I DADE, MENI PE PU PAMETI NASIKADŽO ABECEDA« (Poslušajta mama in očka, jaz sem se na pamet naučil abecedo) in sem začel veselo črkovati abecedo: »A, B, C, Č, D, E, F, G, H, I, J, K, L, M, N, O, P, R. S, Š, T, U, V, Z, Ž »MAMA KARAVELE HABE, DADE ALAVELE JAK, MANDE VESALO HIKENE I HINEJO PONOSNO PU MANDE« (Mama je kuhala hrano, očka je kuril ogenj, mene sta veselo gledala in bila sta ponosna na mene). Uboga starša sta bila nepismena a sta me kljub temu razumela, poslušala in mi veselo odgovorila: »PRIDNO, PRIDNO, HILO MENGARO, ČHAVORO« (Priden, priden, je najin, sin). »ŠELE PU DOVA PE AZDINDŽO, HAJO HABE I GEJO PE KHELI, KU PHRE KOLEGI« (Šele po tem sem vstal, se najedel in šel igrat s svojim prijateljem).

 

Drugi dan smo šli v šolo. V razredu nas je učiteljica vprašala: »KON MOTHAVELA NAJPRIJE ABECEDA?« (Kdo bo najprej povedal abecedo?). Nihče od nas romskih učencev ni odgovoril. Zato je učiteljica poimensko vprašala po vrstnem redu: »AZDE PE I MOTHAV ABECEDA« (Vstani in povej abecedo). Enega, pa drugega, pa tretjega, četrtega, petega, šestega, sedmega…ker nihče od mojih prijateljev ni znal povedati abecedo so morali vsi stati. Sedaj pa sem kot osmi po vrsti prišel na vrsto jaz. »RES MA HINE HARI LAČ A SEGLIH ZAČMINDŽO MOTHAVI ABECEDA OD A DO Ž« (Bilo me je resnično malo sram a sem kljub temu začel črkovati abecedo od A do Ž). In vse sem povedal brez napake celotno abecedo. »SA MARENE PU VA. GADŽIKANE UČENCI I UČITELJNICA« (Vsi so ploskali na rokah. Civilni učenci in učiteljica). »MRE KOLEGI PA NISO MAR PU VA JER LENDE HINE LAČ« (Moji prijatelji pa niso ploskali na rokah ker jih je bilo sram) in takrat, to ni bil naš Romski običaj, da drug drugemu čestitamo ali ploskamo s rokami. Mojih prijateljev je bilo sram »KA MURIINENE TRDŽOVI, KA NA DŽANDE ABECEDA I KA PE LENGE GADŽIKANE RAKHLORA ASENE« (Ker so morali stati, ker niso znali abecedo in ker so se jim kmečki otroci posmehovali). »MENI PA HINAVE VESALO I PONOSNO« (Jaz pa sem bil vesel in ponosen). Dovolj bo, če povem, da sem »MENI HINAVE VEČ DU TRITO RAZREDO, MRE KOLEGI PA JOŠ SA DU PRVO RAZREDO« (Jaz sem bil že v tretjem razredu, moji prijatelji pa vsi še v prvem razredu).     

 

Moja ocena je bila »LAČHO« (Dober). »NARPHAREDE SIKADO RIČI PA MANGE HINE RAČUNINI I SLOVENSKO ČHIP« (Najtežji učni predmet pa mi je bil matematika in Slovenski jezik).  Zlasti Slovenski jezik je bil za nas romske učence najtežji. Številne težave smo imeli glede šumnike in sičnike, oz. »NA RAZUMINAME ČAČE BUT SLOVENSKO ALAVA« (Nismo pravilno razumeli mnoge Slovenske besede).  Črke C, Č, S, Š, Z, Ž. Smo izgovarjali ravno obratno:  Za C smo rekli Č, za S smo rekli Š, za Z smo rekli Ž…nismo vedeli kje mora biti;  vejica, pa pika, pa klicaj, pa vprašalnik, pa…skratka Slovenske besede, narečja in dialekti so za nas romske učence bili »PREPHARE, NA-RAZUMINDE, NA-DŽANDE, NA-SIKADE, NA-MOTHADE« (Pretežke, ne-razumne, ne-vdene, ne-naučene, neprevedene). Skratka »ONDA NANE DŽOKA LAGAŠNO, LAČHE I ŠUKAR SAR DIVE« (Takrat ni bilo tako lahko, dobro in lepo kot danes). »I NANE ROMANE POMOČNIKI I MOTHAVANE DU ŠOLA SAR DIVE« (In ni bilo romskih pomočnikov in prevajalcev v šoli kot danes).

»DU ŠOLA NA PHIRAME VAVIK« (V šolo nismo hodili redno). »JERE  (Zakaj?)

-          »ONDA HINAME ROMORA SA ČORORA,  (Takrat smo bili Romi vsi revni,

-             MENGERE STARŠI I PHURANE STARŠI NANE ŠOLINDE I SIKADE, (Naši starši in stari starši niso bili šolani in izobraževani,

-             MENDE, KA PHIRAME DU ŠOLA NIJE KHERE NIKON SIKAV, (Nas otroke, ki smo takrat hodili v šolo ni doma nihče učil,

-             ŽIVINAME DU VEŠA DU KOLIBE, (Živeli smo v gozdove pod šotore,

-             LADI PHIRAME PU SA RIGJA, (Selili smo se na vse strani,

-             DIVE HINAME HAK, TAHA HOK, (Danes smo bili tukaj, jutri tam),

-             NANE MEN DISAVO LAČHIPE, ŠUŽIPE I BERVALIPE SAR DIVE«… (Nismo imeli takšne dobrote, lepote in bogastva kot danes)…

 

»KAVA SO DIVE DŽANO I KERO« (To kar danes vem in delam), »PE BUT I BUT KOKORO PESTAR PRZU ŠOLA NASIKADŽO« (Sem se veliko in veliko sam od sebe naučil brez šole):

-          »MUZIKINI PU NAVADNO RAMONIKE I PU KITARA,

-          (Igrati na navadno harmoniko in kitaro,

-            DŽILAVI I KHELI,

-            Peti in plesati,

-            KARAVI, THOVI, PEGLINI, ČISTINI,

-            Kuhati, prati, likati, pospravljati,

-            KERI PU VASTA SAKON SORTE RIČJA SAR ROMANO UMETNIKO,

-            Izdelovati ročno različne stvari kot Romski umetnik,

-            OVI POŠTENO, SPOŠTOVINI MANUŠE, POMOZINI ČORORENGE MANUŠENGE,

-            Biti pošten, spoštovati človeka, pomagati revnim ljudem,

-            ČAČI ROMANI VIŠTORJA I KULTURA,

-             Resnično Romsko zgodovino in kulturo,

-            MOTHAVI I PISINI DU ROMANI ČHIP,

-             Prevod in pisanje v romskem jeziku,

-            PISINI PU RAČUNALNIKO,

-             Pisati na računalniku,

-            OVI LAČHO VASO LAČHO MANUŠ,

-            Biti dober do dobrih ljudi,

-            PISINI ZAPISNIKI, POROČILA, TOŽBE, PRITOŽBE, PRIJAVINI,  PROŠNJE,

-            Pisati zapisnike, poročila, tožbe, pritožbe, prijave, prošnje,

-            PU ČAČIPE SIKAVI MANUŠEN I ČHAVOREN,

-            Pravilno učiti ljudi in otroke,

-            NA OVI ROMANO IZDAJALCO,

-            Ne biti Romski izdajalec,

-            NA ČORI, NA AKOŠI, NA MARI, NA KHALAVI, POMOZINI KOKORO PESKE I ROMNJAKE, NA OVI PIJANCO, BORINI PE VASO ČAČIPE«…

-            Ne krasti, ne se kregati, ne tepsti, ne lagati, pomagati sam sebi in svoji ženi, ne biti alkoholik, boriti se za pravičnost9… 

 

Veliko koristnega sem se dejansko naučil, ko sem hodil v šolo. Kajpak. Prav tako sem se koristnega naučil:

-          »GADŽENDAR, KA RERAVE ZU LENDE BUTI,

-           (Od kmetov pri katerih sem delal,

-            ZURU BUT LILA, KA LEN RADO KEDAVE,

-            Iz veliko knjig, ki sem jih rad bral,

-            PU SESTANKI, KA PU LENDE PHIRAVE,

-            Na sestanke kjer sem bil prisoten,

-            KA HINAVE DU TERNENGERI BUTJAKARI BRIGADA,

-            Ko sem bil v mladinski delovni brigadi,

-            KA KERAVE BUTI DU TUJO KRAJI,

-            Ko sem delal v tujini,

-            KA HINAVE DU SOLDATI,

-            Ko sem bil pri vojakih,

-            KA VAKERAVE PHURANECA ROMENCA,

-            Ko sem se pogovarjal s starejšimi Romi,

-            KA KERAVE BUTI DU DERŽAVNO FABRIKA,

-            Ko sem delal v državnem podjetju,

-            KA HINAVE PREDDELAVCO PU BUTJANO MISTO DU BIVŠO TOVARNA (ELA – NOVO MESTO),

-            Ko sem bil Preddelavec na delovnem mestu v bivši tovarni (ELA – Novo mesto),

-            KA PHIRE, ŠUNE, HIKE, ČUTINE, DIŠINE;  DROMA, ZELANO

-            Ko hodiš, poslušaš, gledaš, čutiš, dišiš;  pota, zelene

-           TRAMNIKI, VEŠA, ROŽE, DIVJO I KHERANE ŽIVALJA, GAVA, MESTI, PANI,

-           Travnike, gozdove, rože, divje in domače živali, vasi, mesta, voda,  

-           NEBO, KHAM, ZVIZDE. I PU SAKON MISTO I DROM, KA PU LENDE

-           Nebo, sonce, zvezde. In na vsako mesto in pota, ki na njih 

-           PHIRE, MANUŠESKE BUT, BUT DISO MOTHAVEN I SIKAVEN, AKO

-           Hodiš, človeku veliko, veliko povedo in učijo, če

-           LENDE RES VODŽJAHA, DUŠAHA I ŽIVOTOHA HIKE, ŠUNE I ČUTINE«…

-           Jih resnično s srcem, dušo in telesom gledaš, poslušaš in čutiš)…  

 

Moj nasvet: Ker koli se s strani civilne družbe želi naučiti romščino je pomembno, da ne spregleda črko H, ki je zelo pomembna pri komuniciranju oz. v romskem narečju in dialektu. Primer: Romska beseda za »ČHAJ«  (Dekle) je pravilno. Če boste spregledali črko H, bo že druga beseda, ki pomeni, »ČAJ« (Čaj) je nepravilno in ta beseda pomeni ravno tako tudi v romščini »ČAJ VASO PIJI«  (čaj za pitje).   

Ravno tako je tudi v romščini. Vemo, da skorajda v vsaki občini kjer živimo Romi govorimo mešano, popačeno, drugačno narečje in dialekt. Kljub temu lahko medsebojno komuniciramo in se tudi razumemo razen s Prekmurskimi in Gorenjskimi Romi se žal  razlikujemo tudi v materinem jeziku oz, Romskem jeziku. Z njimi komuniciramo in se razumemo le v Slovenskem jeziku.

Naš Romski jezik zlasti na Dolenjskem pa sami mnogi Romi govorijo nepravilno ali pa tudi napačno. Primer:

»HINAVE,

(Sem BIL,

 HINEHE, 

(Si  BIL,

 HINAME…

(Smo BILI…

To so pravilne besede.

 

»HIJAVE, 

(Sem SRAL,

  HIJELE,

(Je SRAL,

  HIJENE,

(So SRALI…

To pa so napačne besede.

   

Torej so sami Romi spregledali pomembno tretjo zaporedno črko N. To pa je že druga beseda, ki pomeni »KHUL«  (Drek oz. človeško blato).       

 

O tem sem že večkrat poročal in opozoril pristojne preko sredstva javnega obveščanja, da gre za zavajanje javnosti oz. da se Romski jezik tako v lastnem okolju kjer Romi živimo, v vrtce in Osnovne šole, na razne kulturne prireditve in srečanja, v delavnice in…«ROMANI ČHIP NA VAKERI, NA DŽILAVI, NA MOTHAVI I NA PISINI ČAČE« (Romski jezik ne govori, ne poje, ne prevaja in ne piše pravilno) v celoti oz. je »MIŠONDE ALAVA, MINKONI SAJ JEK ČRKA DU ALAV, NAJ ČAČI ALAV, ALAV POMENINI AVER ALAV«… (Mešane besede, manjka vsaj ena črka v besedi, ni pravilna beseda, beseda pomeni druga beseda)…

Žal pa sem naletel na »KORORA JAČHA I GLUHO KANA  (Slepe oči in gluha ušesa?)  Dejstvo je, da zlasti mlajša romska populacija ne pozna v celoti pravilni materin jezik naših staršev, starih staršev in sorodnikov. Poznamo pa ga mi, ki smo že starejši Romi. To pomeni kot, če nebi CIVILI poznali PRAVILNI Slovenski pravopis? Obžalujem, da se lastni materin jezik Romov danes predstavlja v javnosti in prenese na predšolske in šoloobvezne romske otroke takšen »mešani, popačeni, manjkajoči, pomanjkljivi, nerazumljivi, mešani in tudi napačni »DAJAKARI ČHIP« (Materin jezik), »KA NAJ ČAČI ROMANI KUTURNO ČHIP« (Ki ni pravilni Romski kulturni jezik)? Res upam, da bodo pristojni sodelovali, razumeli, spoštovali in s pomočjo nas romskih pesnikov, pisateljev, prevajalcev…našli skupni jezik, dialog, pomoč in rešitev? »BAJTALO OVAVA AKO OVELA KANA PU AVER RIK« (Srečen bom, če bo tokrat drugače?).

Jaz pa sem danes »VESALO, BAJTALO I PONOSNO, DA HINO DISAVO SAVO HINO« (Vesel, srečen in ponosen, da sem takšen kakršen sem).

 

 



Romi in Valentinovo

Avtor: Rajko Šajnovič

 

VALENTINOVO                                    VALENTINOVO

 

Prišel bo prišel,                                 AVELA OV AVELA,

Sveti Martin, da                                 MAGUČNO MARTIN, DA

od mošta naredil bo vino,                ZURU MOŠTO KERELA MOL,

tako nekako pojejo Civili.                 DŽOKA DISAR DŽILAVEN GADŽE.

 

Vsem Valentinom in Valentinam,    SARENGE VALENTINO I VALENTINA,

ki praznujejo svoj,                             KA PRAZNOVINEN PHRO,

praznik, ki                                          PRAZNIKO, KA

je obenem še                                      HILO JOŠ

praznik zaljubljencev,                         I ČUMIDANO PRAZNIKO,

želim obilo,                                          ŽELINO BUT,

sreče, zdravja in ljubezni.                  BAJT, SASTIPE I ČUMIDIBE.

 

Bodite ljubljeni in                               OVEN, ČUMIDLE I

ljubite se                                             ČUMIDEN PE

vsi!                                                       SA!

Stari in mladi,                                      PHURANE I TERNE,

Civili in Romi.                                      GADŽE I ROMA.

Zaigrajte in zapojte,                            MUZIKINEN I DŽILAVEN,

zaplešite in zavriskajte,                      KHELEN I VRISKONEN,

veselite se                                            VESELINE PE

za Valentinovo.                                    VAŠU VALENTINOVO.

 

Drug drugemu podajte roko,              JEK AVRESKE DOTEN VA,

se objemite in čestitajte,                     ASTAREN PE I VUŠČINEN,

radi se imejte,                                      RADO PE DIKEREN,

Dan zaljubljencev praznujte in           ČUMIDANO DIVE PRAZNOVINEN I

Nazdravje!                                             PU SASTIPE!

Naj ves svet živi,                                  NEK CELO THEM ŽIVINI,

vsi prijatelji in                                       SA KOLEGI I

zaljubljenci Vi.                                      TUMEN, KA ČUMIDEN.

 

 

 

 

 



Klic na pomoč

Avtor: Rajko Šajnovič
 
Zdravstvena inšpekcija
    Javna prijava
 
Spoštovani,
 
Dovolite, da vam po tej poti stisnem roko v pozdrav. Sem Rajko Šajnovič star 61 let. Žena je stara 57 let. Stanujoč v  Šmihelu 74, 8000 Novo mesto. Sem delovni invalid III. Kategorije pod diagnozo: Kronični bolečinski sindrom, degerativne okvare hrbtenice, kronična obolenja pljuč...žena je bolna pod diagnozo: Astma oz. kronična obolenja pljuč. Živimo v skupnem objektu za osem družin. V redini tega objekta imamo skupne sanitarije VC oz. stranišča. Le par metrov stran je moje stanovanje. 1. Stanovanje oz. bivalni prostor je neprimerno in ogroža naše zdravje; vlaga, mraz, plesen, smrad, ščurki, miši...2. najhujša oz. največji in najhujši problem, ki ogroža najino, zdravstveno stanje pa so skupna že navedena stranišča; brez električne in vodovodne napeljave, vsi odtoki so zamašeni, brez vrata in brez okna, razni smrdljivi odpadki, ki jih mečejo sosedi, greznice so ostarele, pokvarjene, neizpraznjene že leta in leta, čiščenje je ročno a žal enkrat na tri ali več mesecev, človeško blato in urin se pomeša s vodo in teče na površini zemlje...sosed, ki ima štiri otroke in še tri od druge ženske oz. skupno kar 9 članov živijo na najnižji kulturni higienski ravni; gredo na blato in urin kar ven v neposredni bližini stranišča in nihče ne odstrani blato, nihče ne čisti, okolje je onesnaženo in...smrad se širi naokoli do nas, ki smo starejši, bolni, invalidi...ne moremo sedeti ali piti kavo na našem dvorišču, ogroženo je zdravje vseh prebivalcev v tem naselju, tudi številnih otrok...bojim se, da lahko pride celo do epidemična obolenja? Dokaz obstaja. Nujno potrebna je kontrola oz. nadzor zdravstvene inšpekcije. Toliko kot vednost. Prosim, rotim in kličem na pomoč. Za nujno ukrepanje, pomoč in rešitev se vam že za naprej lepo zahvaljujem.
 
S spoštovanjem,
 
Duševno trpeči invalid,
    Rajko Šajnovič    


Portret tega tedna 1984 leta

Moj intervju leta 1984 pod naslovom: Portret tega tedna. Dolenjski list Novo mesto. Novinar je bil g. Janez Pavlin. Takole je napisal:

 

Rajko Šajnovič

 

V nedeljo dopoldan so v novomeškem kulturnem hramu že tretje leto zapored praznovali 8. april, svetovni dan Romov, tudi Romi novomeške občine. Desetletja prepuščeni sami sebi, med vsemi slovenskimi Romi najmanj prosvetljeni, so se zadnja leta le nekako povezali v okrilju društva za kulturno, prosvetno in socialno dejavnost Rom, ki je edino te vrste v Sloveniji. Društvo od ustanovitve uspešno vodi 36-letni Rajko Šajnovič. Odkar je zaradi poškodovane hrbtenice upokojen, je ves čas posvetil problematiki svojih bratov in sester, kot jih sam poimenuje. Njegovo stanovanje v naselju Majde Šilc je eno od zatočišč, kamor Romi najpogosteje zahajajo. Temu je potrebno napisati prošnjo za delo, drugi potrebuje socialno pomoč. Rajko rešuje spore med romskimi družinami, skratka, živi in dela le za Rome, ki so ostali pozabljeni na dnu družbene lestvice.

Rajko rad poudarja, da je sam Rom in da presneto dobro ve, kaj je revščina, mraz, obup, razočaranje, žalost, lakota in bolezen, saj je bil vsega tega že deležen. Končal je le dva razreda osnovne šole v Šmihelu, danes pa že uspešno nadaljuje večerno osemletko. Za proslavo romskega praznika je napisal in prebral sedem strani govora, ki se ga ne bi sramoval še tak govornik. Takole je svoje poslušalce uvodoma nagovoril:

Ali ni žalostno, da nas ljudje preganjajo, da nas gledajo postrani in govorijo, da vsi smrdimo, da krademo, da smo vsi enaki. Če pride Rom v trgovino, ga gledajo, kot bi prišli divjaki. Zdravniki pravijo, da smo lenuhi. Zakaj cigan krade in prosjači. Zakaj nosi hrano v umazani culi. Zakaj nosi umazano obleko in išče hrano po kantah za smeti? Zato, ker smo bili toliko časa pozabljeni, ker so danes takšni časi, da je težko za stanovanje in zaposlitev.

Rajko kljub temu, da se stvari po polževo premikajo na boljše, vztraja. Rešitev romskega vprašanja vidi le v pomoči vse družbe in sodelovanju čim več Romov v društvu Rom, ki ima sedaj le 35 članov. Pričakujejo, da se bodo kmalu priključili tudi ostali. To društvo smo ustanovili z namenom, da bomo sami reševali svoje nesporazume, naše probleme in revščino. Prizadevamo si, da bi bili Romi svobodni in enakopravni državljani naše domovine. Pomagamo pri zaposlovanju in spodbujamo tiste Rome, ki so že zaposleni, da vztrajajo pri delu. Naše društvo si bo tudi v bodoče prizadevalo, da bo čim več romskih otrok obiskovalo šolo in osemletko tudi končalo, nadalje, da bomo skrbeli za zdravje in higienske razmere Romov.

Člani društva bodo pripravili tudi delovno akcijo za očiščenje romskega naselja. Razmišlja Rajko in dodaja, da bi bilo potrebno čim več mladih Romov vključiti v mladinske delovne akcije, v športne sekcije in podobno, saj se bodo le na ta način Romi otresli svoje prevelike družbene izolacije. Rajko verjame v to, saj je tudi zanj delo na mladinski delovni akciji v Čakovcu pomenilo preobrat v načinu življenja. Tam so mu pomagali, da je zaživel drugače. Prav to pa želi tudi drugim Romom.      



Srce na pravo mesto

Avtor: Rajko Šajnovič

 

V A B I L O

 

Kot bivši predsednik prvega romskega društva v Sloveniji »Društvo za kulturno, prosvetno in socialno dejavnost ROM Novo mesto«, kot prvi Romski predstavnik na Dolenjskem so mi poslali kot prvemu romskemu članu Strokovne skupine za reševanje romske problematike v Novem mestu uradno vabilo za sestanek leta 1983 v Novem mestu. Na vabilu je pisalo takole:

 

CENTER ZA SOCIALNO DELO

            NOVO MESTO

 

Datum: 17. 2. 1984

 

ZADEVA: Vabilo

 

Vabimo vas, da se udeležite seje strokovne skupine za reševanje romske problematike, ki bo v četrtek  23. 2. 1984  ob  8 uri v sejni sobi Družbeno političnih organizacij, Kettejev drevored 3.

Vsebina posveta bo namenjena usklajevanju programov socializacije Romov v večnamenskem prostoru, zato prosimo vse vabljene, kateri še niso dostavili programov, naj ga prineso s seboj na skupino.

 

Tovariški pozdrav!

 

        Direktor

Darja Podbevšek  l. r.

 

Bil pa sem član tudi nove ustanovljene »Komisije za usklajevanje programov socializacije Romov Novo mesto« Prvi bivši predsednik te komisije je bil že pokojni g. Anton Šporar nato pa nova bivša predsednica te komisije ga. Angelca Legan.

 

Iz izkušnje vem, da je romski problem mogoče rešiti in da rešitev ni ne vem kako zapletena. Na tej bivši Skupini in Komisiji za reševanje romske problematike sem doživel nekatere stvari, za katere vem, da bi lahko pomagale rešiti romsko problematiko. Zapomnil sem si, kako smo tisti, ki smo resnično imeli »VODŽI PU ČAČO MISTO« (Srce na pravo mestu) in ki smo želeli Romom resnično pomagati , to tudi dosegli z »Dobroto, razumevanjem in potrpežljivostjo« Zavedali smo se, da reševanje romske problematike mora biti »Dejansko in barvano« Ne pa »Črno belo« Škoda, da ni več takšnih ljudi ne »MIRSKO TABAREDE RAJA I NA MIRSKO TABAREDE ROMA?« (Med pristojne civile in ne med pristojne Rome?).

Menim, da bi morala država sprejeti takšno zakonodajo, ki bi dejansko  pomenila trdno pot do resnične integracije in socializacije Romov. Romi sami želimo biti enakopravni državljani Slovenije in Evrope. Tako kot vsi drugi si želimo, »KERI BUTI, ŠOLINI PE, ČUMIDIBE I LAČHIPE, BAJT, SASTIPE I MIRO« (Zaposlitve, izobrazbe, ljubezni in dobrote, sreče, zdravja in miru). »KAVA HILO ČAČO DROM« (To je prava pot). Nočemo živeti na robu družbe, svetu na izmetu. Tja pa nas silite s svojimi kratkovidnimi ukrepi in predpisi Vi, NE-ROMI, že od takrat, ko smo pred stoletja prišli v Evropo. »KAVA PA NAJ ČAČO DROM« (To pa ni prava pot).      



Narod bevcev in bedakov

 

»RAJKO, POMOZIN MENGE«

(Rajko, pomagaj nam)

 

Povzetek pisma, ki mi ga je poslal neki Rom, Belokranjec. Ime in priimek ne želim izdati v javnosti, da nebi imel kakršne koli morebitne probleme s strani drugih sosedov oz. Romov in zlasti s strani romskih svetnikov!

 

Povzetek pisma:

 

Redno spremljam po raznih medijih razna soočenja v zvezi z Romsko problematiko, ki se dogaja v naši prelepi deželi. Zadnji incident, ki se je zgodil v Novem mestu, v katerem so se zapirale ceste tako na Romski kakor tudi na strani ostalih občanov, mi daje misliti brezizhodnost položaja v katerem se je znašel Romski narod.

Kdo je kriv za nastale situacije je težko reči, pa vendar se poraja vprašanje: Ali smo res vse naredili, da se situacija izboljša, ali pa smo vse skupaj samo poslabšali? Trenutne razmere so zelo slabe, celo arlamantne, kajti 95% Romov je nezaposlenih. Zlobneži bodo dodali, da so len narod, ne vedo pa kakšnih maltretiranj so deležni na delovnih mestih. To so moje izkušnje, saj sem delal dvanajst let, se trudil, hotel napredovati, se izšolal ob delu, kajti trdili so, da nimam izobrazbe. Gledal sem napredovanje raznih mojih sodelavcev v katerih sposobnost se ne bi spuščal in upal, da bom nekega dne med njimi. Tako je prišel tisti tako težko učakan dan, ko me je poklical k sebi mojster ter mi dobesedno rekel: Ti,…ne boš nikoli napredoval samo zaradi enega vzroka, pa ne zaradi mene ampak zaradi drugih. Tisti vzrok je tudi sprožil reakcijo v katerem sem po dvanajstih letih ostal brez zaposlitve.

 

Že res, da imamo romske svetnike vendar se poraja vprašanje ali se zavedajo svoje odgovornosti ali pa so tam samo zato ker morajo biti prisotni. O njihovi izobrazbi škoda besed saj jih tako ali tako vodijo drugi iz ozadja. Že res, da razne prireditve, ki jih prirejajo so spoštovanja vredne vendar to ni napredek. Tako se je zgodilo in še vedno dogaja, da se za razna Romska vprašanja zaposluje neromsko prebivalstvo samo z enim ciljem, da imajo službo in nič drugega.

Zato Romski otroci zapuščajo šolske klopi saj kadar koli sem vprašal: »Zakaj ne hodiš v šolo?«, so mi odgovori, da tako ali tako službe ne bodo dobili. Razlaga je enostavna. Ni vzornika po katerih bi se ravnali? Pri tem se mi na koncu zastavlja vprašanje; Ali smo Romi res samo bebci in bedaki odvisni samo od socialne pomoči, ali pa je ta bebavost plod načrtne politike posameznih ksenofobičnih norcev? Nevoščljivost ter nesposobnost z podporo nekaterih ljudi iz ozadja ne bo nikoli pripeljalo Romski svet v boljši jutri.

 

Lep pozdrav,

Podpis….        

 

 



Materin jezik je najlepši

Avtor:  RAJKO ŠAJNOVIČ

 

ROMANI KULTURA PRIJE

     Romska kultura nekoč

 

Leta 1982 sem napisal svojo, prvo pesem pod naslovom "ROMORO ČORORO" (Reven Cigan). To pesem je v očeh javnosti prvič zapel Bojan Tudija, iz Šmihela 73 Novo mesto ob 8. aprilu 1982, ko smo Romi, prvič praznovali "ROMANO DIVE" (Dan Romov) v Novomeški občini in v filmu Filipa Robarja, pod naslovom: Pamet v roke, ko boš v drugič ustvarjal Romski svet - OPRE ROMA. Pesmica je bila s strani Romov, sprejeta, pohvaljena in nagrajena s dolgim aplavzom. Romi so bili začudeni in presenečeni, ker je bila pesmica prvič javno zapeta v lastnem materinem jeziku.

Pesem je zelo lepa, še lepša, če jo zapojejo resnični dobri pevci in zaigrajo dobri glasbeniki. Škoda, da ni bila posneta na plošči, kot je takrat dejal svobodni umetnik Filip Robar.

To pesmico so zapeli NEKOČ IN DANES, tudi FOLKLORNA ROMSKA SKUPINA - ROMALEN, šoloobvezni Romski otroci, znani glasbenik iz Šentjerneja MILAN HUDOROVAC in na novoustanovljeni romski glasbenik iz Črnomlja  BRANE BREZAR, pod naslovom DUO, SONČEK. Samovoljo pa je Brane Brezar, spremenil melodijo v narodno Hrvaško.

Že pred leti nazaj sem slišal peti le "ŠTAR ROMANE DŽILAVA" (Štiri romske pesmi), ki so jo popevali Naši, starši in stari starši, ob družabnih srečanjih. Mamice, pa so pele tudi svojim otrokom, ko so jih pestovale v naročju.

Te romske pesmice nikoli poprej niso bile prevedene v slovenskem jeziku. So zelo kratke in še danes, nihče med Romi ne Vedo, kdo so pravzaprav bili resnični avtorji teh starih romskih pesmi. Jaz, pa sem pred desetimi leti oz. v letih 1970/5 namreč slučajno izvedel kdo so bili resnični avtorji teh pesmi. To Sta, bila "DUJ, PHURANE ROMA" (Dva, starejša Roma). Eden iz romskega naselja Lokve, v Črnomaljski občini in eden iz Novomeške občine. Prvi avtor je bil Belokranjski Rom LEOPOLD BREZAR-POLDE in drugi avtor je bil Novomeški Rom, MIHAEL BRAJDIČ-MIHA, ki je bil tudi znani glasbenik navadne harmonike FRAJTONARICE.

Oba Roma sem tudi osebno poznal. Te pesmi pa sem tudi poslušal peti s strani Romov, moških in žensk, še v otroških letih in kasneje, kot že starejši Romski fant, ob spremljavi na frajtonarico in ustne harmonike oz. orgle. Te pesmi sem poslušal peti Rome in mojega, očeta Rudolfa, kot muzikanta, ko so družabno praznovali zaključek dela in plačila "DU PRUHO" (V kamnolomu).

Praznovali pa so večinoma pri Nas, doma, ko Smo, živeli še "DU KOLIBA" (V šotoru). Romi so najraje praznovali pri Nas, ker je bil oče muzikant in pevec in ker je imel edini med Romi, frajtonarsko  harmoniko.

Lep spomin imam na eno, izjemno najstarejšo Romkino, ki so Jo, vsi Romi klicali po domače, AGICA. To je bila AGATA BRAJDIČ-Agica. Kjer koli se je pri Romih, med Romih praznovalo, igralo, pelo, plesalo, veselilo je bila vedno prisotna med prvimi gosti.

In zakaj? Odgovor! Ko se je med Romi veselilo in praznovalo, so Jo, med prvimi povabili v svojo, družbo samo zaradi tega, ker je bila vedno in najbolj "KORAJŽNO I VESALO" (Korajžna in vesela). Njeno, petje je bilo znano vsem Romom, žirom v vsa romska naselja in okolice Novega mesta.

Vsi so Jo, imeli radi tako stari, kot mladi Romi in najbolj so Jo, spoštovali med vsemi Romi. Potem so bili še drugi znani in podobni družabni veseljaki, pevci. To so bili:

- RUDOLF BRAJDIČ-TARE, Moj, oče muzikant in pevec, (že pokojni).

- MIHA BRAJDIČ, muzikant, pevec in humorista, ki je bil "AGICAKARO, ČHAVO" (Agatin, sin),  (že pokojni).

- Žena od Mihata. Romi, so Jo, vsi klicali po domače UTE. Uradnega imena se ne spominjam. Pisala pa se je Brajdič. Pevka in najbolj popularna plesalka med Romi. (že pokojna).

- IDA BRAJDIČ, hči stare Agate, pevka. (že pokojna).

- RUDOLF BRAJDIČ-KITA, pevec. (že pokojni).

- VALERIJA BRAJDIČ-VALČKA, pevka. (že pokojna).

- GREGOR BRAJDIČ-NUNI, pevec. (Še živeči),

- ZORICA BRAJDIČ-ZORA, pevka.  (Še živeča).

»JOŽESKARE ČHAVE«  (Jožetovi sinovi). Oče Jože je že pokojni. Sinovi: FRENKI, DOLFI, ČIČO…Doma iz Žabjaka. Ko so navedeni Romi in Romkinje skupaj zapeli, to je bilo nekaj najlepšega. Njihov glas se je slišal daleč naokoli. Bili so znani in priljubljeni v vsa Romska naselja. Zapeli so tako lepo kot »ČIRIKLJORJA PU VIJE«  (Ptičke na veji). Romi glasbeniki so igrali še na mnoge druge inštrumente: »PU KANGLJI, ČAR, LISTO, PAPIRAČI,  PIRJA, KAŠTA, ZAKLOVCI, ROJA, KOHAČE, BRDO, KONTRABASO, BISTERNICA, TAMBURICE, KITARA, NAVADNO RAMONIKE I KLIVIRSKO RAMONIKE I PU MUJANE GUSLE«…(Na glavniku, travi, listu, papirčku, posode, polen, pokrivač posode, žlice, kuhalnike, Brdo, kontrabas, kot majhna kitara, tamburice, kitara, navadna harmonika, klavirska harmonika in na ustne orgle)…Naše starše, stare starše in sorodnike nisem videl med glasbenike, da bi igrali na violino ali trobento razen posameznikov Romov iz nekdanje bivše skupne Jugoslavije.      

 

Teh že pokojnih In še živečih Romov in Romkin, se najbolje spominjam, sem poznal in še poznam zlasti pod naslovom:  "ŠUKAR DŽILAVENE, SAR GODI ZVONO" (Lepo so peli, koz zvon) in še "HINE LEN, ZLATO GLASO" (Imeli so zlati glas).

Bilo pa je še več podobnih romskih pevcev, ki nekateri med Njimi, živijo še danes.

Slava že umrlim Romom in Romkinjam. Z njimi je umrla obenem tudi čudovita oz. najlepša Romska kultura oz. »ROMANE DŽILAVA« (Romske pesmi).

Omenil Bom, le iste štiri pesmi, ki so jo peli starejši Romi v romskem jeziku. To so:

-  GELI RANI PREKO PANI,

-  GELO PAPO, ANDŽA MULE BALE,

-  KATAR TUHA, BAR MARAVE,

-  ČIM, ČIM JARO.

-   Šla je gospa, čez vodo,

-   Šel je Papo, prinesel mrtvega prašiča,

-   Ko sem s Tabo, kamen tolkel,

-   Čim, čim jajce).

Dejstvo je, da Romski glasbeniki in pevci sploh niso poznali oz. vedeli o čem govori neka pesem? Poznali so le melodijo i tekst pesmi.

Kasneje pa sem poslušal peti starejše Rome, ki so ob spremljavi harmonike mojega očeta in Mihata Brajdiča, ki je bil takrat harmonikar, pevec in humorista. Naslov pesmi je bila:  »O, JO JUHANA« To pesem so nato peli vsi starejši Romi – moški iz vsa Romska naselja. Govori pa o tem, da je imela neka ženska po imenu Juhana ali katera koli prisotnih žensk, ki so jo sami navedli ime, »veliko rano in nato so se spraševali kdo ji je naredil, to rano? In naredil jo je ta ali drugi Rom, ki je bil prisoten ob raznih kulturnih prireditvah v romska naselja in ob tabornih ognjiščih. Dejstvo je, da govori ta pesem o ljubezni med žensko in moškim. Zapoje pa se kot humor ali »HECINEN PE« (Se šalijo) na ta račun…

 Jaz pa sem, to pesem spremenil in napisal drugače. Govori pa o očetu in mamici, bratu in sestrici ter o Bogu.  Glasba je čudovita. Moramo pa jo najprej poslušati od tistega, ki jo pozna. In poznam jo jaz.

 

To so naslovi pesmi, ki sem jih povzel iz omenjenih posameznih pesmi. Prva pesem govori o neki ne-Romkinji. "GELI RANI, PREKO PANI" (Gospa,  je šla čez vodo), v vodo pa Ji, je "PELO LAKE, KALO ČHAVO" (padel črni otrok), "O, ČHAVEJA, ŠUŽI PANI" (O, fant, lepa voda), "KA PE RANI, PREBIJANI" (Kjer se je gospa, prerodila)…

Druga pesem govori, "GELO PAPO, ANDŽA MULE BALE" (Šel je Cigan po imenu Papo, "GELI ROMNI, ANDŽA MULA KHANJA" (Šla je ciganka, prinesla je mrtvo kokoš)…

Tretja pesem govori, "KATAR TUHA, BARORO MARAVE" (Kot sem s tabo, kamen tolkel)…

Četrta otroška pesmica govori, "ČIM, ČIM JARO, ČORDŽA MAMA, JARO" (Čim, čim jajce, ukradla mama, jajce)…

 

Te štiri pesmi pojejo še danes posamezni romski glasbeniki, romski šoloobvezni otroci v nekaterih šolah zlasti ob 8. aprilu, ko je Svetovni dan Romov, ki ga praznujejo Romi širom sveta in ob raznih praznovanj zlasti, "KA ROMA KRSTINEN PHRE ČHAVOREN" (Ko Romi krstijo svojega otroka), povabijo romske glasbenike, ki pojejo tudi omenjene starinske romske pesmi. Posneli so tudi nekaj kaset in CD-jev. Obžalujem, da pri nas Romski glasbeniki in pevci, ki jih je zelo malo največ povzamejo glasbo in petje drugih že znanih glasbenikov in pevcev iz bivše skupne Jugoslavije »DŽILAVEN PU HRVAŠKO« (Pojejo v Hrvaškem jeziku) kar pomeni, da so jim najbolj všeč narodne hrvaške pesmi in glasba. Na drugo mesto je Slovenščina in na zadnje mesto je lastni materin jezik oz. »ROMANI ČHIP« (Romski jezik). Skratka kot sem že nekje zapisal »NAJRAJE BI PE MAKH DU PARNI FARBA SAMO, DA OVI PODOBNO SAR GADŽO«  (Najraje bi se obarval v belo barvo, samo, da bi bil podoben Civilu). Žal pa, to ni njihova, »ČAČO DROM« (Prava pot). Prava pot bi bila ravno obratna.  »DŽILAVI, MUZIKINI, KHELI, VAKERI, MOTHAVI, PISINI, PU ROMANE« (Peti, igrati, plesati, prevajati, pisati, po Romsko).

 

Takšnih romskih pesni v preteklosti je bilo še več. Žal se niso ohranile do danes razen že navedene pesmi. Zakaj? Odgovor je sledeči:

»MENGERE STARŠI,    (Naši starši,

  PHURANE STARŠI,        stari starši,

  I AVER ŽLAHTA«           in ostali sorodniki),

»NA PHIRENE DU ŠOLA VASO DOVA NIKON ROMENDAR NA DŽANELE PRIJE BERŠA NITI PISINI, NITI KEDI, NITI MOTHAVI, NITI ZAPISINI ROMANE DŽILAVA« (Niso hodili v šolo in zato ni nihče od Romov v preteklosti ne pisati, ne brati, ne prevajati, ne pisati romske pesmi). Tako je ostalo le ustno izročilo Romov iz roda v rod.

Romska kultura je resnično bila "BERVALI"  (Bogata). Najlepša Romska kultura mi je bila všeč v preteklosti naših staršev, starih staršev in prednikov. Vesel in srečen bom, če bodo naši Romi in zlasti s pomočjo učiteljev, asistentov, pomočnikov, mentorjev…ki učijo in delajo s romskimi učenci OHRANILI IN RAZVIJALI ROMSKI JEZIK? Na koncu pa bom rekel le še »DUJ ALAVA«  (Dve besede):  »SLAVA, TUMENGE« (Slava, Vam). Te besede so v spomin na vse že umrle Rome in Romkinje, ki sem jih omenil v tej moji resnični zgodbi.

 

»MENGARI ROMANI ČHIP HILI MENGARO KHERIBE«

(Naš Romski jezik je naša domovina)

 

      

        



Kontakti v tujini

 

----- Original Message -----

From: Rajko )ajnovih

To: Anna Hornyik

Sent: Friday, December 03, 2004 3:48 PM

Subject: odgovor

 

Poštovani,

 

Ovim putem vas obavestavam da sam primio vasu pošto. Drago mi je da ste primili moje pismo. Jedva cekam da se cujemo. I ja želim da vam ispricam jos vise detalje. Moze i preko telefona. Evo moj broj telefona.  07/33-47-181.

Pozovite me sto prije i u svako doba. Hvala vam i srdacan pozdrav iz Novog mesta.

 

Vas prijatelj Rajko Sajnovic!

 

 

 

 



Romi imamo moč

Avtor: Rajko Šajnovič

 

Leta: 2006

 

Za oddajo: KORAKO ANGLE/Korak naprej

 

Takole sem napisal v svojem sporočilu za javnost!

 

Kot dolgoletni Romski aktivist (27 let) nisem član nobene politične Stranke ne romskih društev ne Zveza Romov Slovenije ne foruma romskih svetnikov v Sloveniji. Tokrat se javnosti predstavljam kot romski ustvarjalec na področju kulture, kot Rom in človek, ki še vedno svojim Romom pomagam kot samostojni borec za romske pravice v Sloveniji, skozi sebe, oz. na področju romske kulture. In seveda spremljam vsa dogajanja, ko gre za reševanje romske problematike tako na področju romske kulturne manifestacije, kot tudi na področju politične participacije Romov v Sloveniji. Res je, da je narejen korak več na tem področju tako na eni, kot na drugi strani. Žal pa moram priznati, da sem še vedno razočaran nad enim in nad drugim oz. s strani pristojnih Romov in pristojne civilne družbe.    

 

 Moje osebno mnenje, razmišljanje, videnje in vedenje prihodnosti je sledeče:

 

  1. Etnični pluralizem tudi do Romov mora dobiti v Slovenski državi stalno domovinsko pravico.
  2. Romi v RS nismo priznani kot manjšina, imamo status »Posebne romske skupnosti« Torej gre za prebivalce priseljence ne za enake.       

-         počakati je treba kaj bo prinesel Zakon, ki je v pripravi –

      3.   Nujno bi bilo uzakoniti pravico do:

        -  Materinega jezika,

        -  Radio, TV, časopis,

        -  Lastna kultura in omogočiti razvoj in njen obstoj.

      4.   Vedno bolj je prisotna ASIMILACIJA, to je pomembno nujno omejiti – torej z  osveščanjem.

      5.   Sem za prilagajanje običajev tam kjer Romi živimo, za pridobivanja navad, NE pa za priznanje tuje kulture.

      6.  Še vedno ni dozorel čas, da bi Romi bili enakopravni,  kaj šele ENAKI.

      7.  Opredelovanje za Slovence ni dobro, za nas Rome čeprav je to bilo nujno zaradi režima na vladi,  (še danes), upam, da bomo Romi spoznali, da se nam ni  treba tega sramovati, čeprav bomo veliko gorja imeli oz. že imamo;…

      8.   Veliko zamisli je bilo od enotnosti Romov po pokrajinah in vaseh glede političnih iger za doseganja svojih PRAVIC.

      9.  Upam, da veste zakaj smo, ste,  morali zamenjati priimke – posledice se že opažajo…

      10.  Doseči moramo pridružitev v družbo, kot je to dosegla Slovenija v EU.

      11.  Romi smo se selili, živeli smo v    

        -   šotorih

        -   kolibah

        -   bajtah

        -   raznih nadkritij

        -   do sedaj v hišah, gre za velik napredek, gre za stalno naselitev in s tem bo boljše IZOBRAŽEVANJE, ZAPOSLOVANJE, ni vključitev v družbeno in politično življenje.

         12.  Izboljšali smo svoj položaj ni prebrano, kar je dobro in tako smo dosegli boljšo fizično sposobnost, s časoma bo tako tudi z šolanjem.

         13.  Vedno manj je med nami Romi pretepov, spopadov in drugih kršitev, vse ne bo nikoli dobro, ker tega ni v nobeni družbi: (poznamo temperement).

         14.  Romi smo nekaj posebnega, smo preživeli in bomo, bili smo pozabljeni, sedaj se prebujamo in to moramo nadaljevati. IMAMO MOČ.

 

Danes nas Rome hočejo spremeniti čez noč, ne da bi se zavedali, da smo tudi mi Romi samo ljudje. Za vse je potreben čas, pa tudi za prilagajanje, saj smo vedno bili odrinjeni na rob družbe, oziroma dobesedno v gozd. Romi živimo že stoletja skupaj in bo treba to čim prej spoznati in zadevo urediti. Na žalost to že dolgo traja, in žal tudi , bo.

 

Kot romski ustvarjalec, kot Rom in človek je moj namen in moja želja , da s svojim kulturnim ustvarjanjem bogatim, ne samo most romske kulture, navade in običaje, kulturo jezika in našo tisočletno romsko tradicijo. Temveč s svojim kulturnim ustvarjanjem bogatim tudi širši slovenski prostor. Celo pomembni, znani in najvišji republiški organi oz. institucija je javno priznala, da je moje delo izrednega pomena za celoten slovenski kulturni prostor, najbolj pa za Mestno občino Novo mesto in njeno kulturno podobo. Moja dela nosijo globji značaj in niso izključno komercialnega pomena, predvsem pa kažejo aktualen in inovativen pristop k razumevanju romske kulture v Sloveniji ter s tem pozitivno vplivajo na sobivanje in medsebojno sprejemanje dveh zelo različnih kultur. Moja največja želja je, da bi tako s pomočjo pristojnih Civilov ostalo še mnogo leta v prihodnosti.

Da bo med vsemi Romi in našimi sosednimi krajanih mir, razumevanja, spoštovanja in  medsebojnega sožitja, da končno najdemo skupno sodelovanje, pomoč, rešitev, jezik in dialog.

 

 

 



{ Prejšnja stran } { Stran 2 od 4 } { Naslednja stran }

Na kratko o meni


sajnovicBrajdic.eDnevnik.si

«  december 2009  »
pontorsrečetpetsobned
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031 

Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Kaj pišejo moji prijatelji
Foto album

Zanimive strani


Kategorije


Najnovejša sporočila

Zadimljene Podobe
Ali bo Romski problem še problem
STRANKA POZITIVNA SLOVENIJA
NEPRAVIČNA
NE-PRAVNA ALI PRAVNA SLOVENSKA DRŽAVA

Moji prijatelji

Kleopatra
darja1
klotilda
lea199
malayka
mathea
morskadeklica
odsrcadosrca
Rika
vvooodnarka
ZB
orhideja
svilan
ton
Babica
pravakala
jurson
manu
ink164




Število zadetkov: 371986
Avtor vsebine tega eDnevnika je sajnovicBrajdic.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik